O kot Odgovornost
04. 09. 2024
V bistvu bi lahko rekli, da je na nek način ta človek nadrejeni ostalim. Šef za neko stvar ali šef nekomu. Je odločevalec in se odloči na podlagi svojega znanja, izkušenj, občutka, priložnosti… Je nenazadnje v preteklosti pokazal znanje in je zato nominiran za prevzem odgovornosti, če jo je seveda pripravljen sprejeti in opravljati »bolj« odgovorno delo.
Prevzemanje odgovornosti zlahka opazimo v našem vsakdanu, na veliko primerih, ki niso povezana samo s profesionalnim delom. Vsekakor je v profesionalnem življenju odgovornost bolj poudarjena. Sodnik na tekmi, je odgovoren za pravilen in pravičen potek tekme, ter s tem sprejme svojo odgovornost. V nobenem primeru, ne moremo in ne smemo trditi, da je odgovoren za samo igro ali kakovost igre. Zato sta odgovorni ekipi, trenerja in verjetno še kdo, a nikakor sodnik. Na sodišču je sodnik odgovoren za pravilen postopek sojenja in na koncu za pravično sodbo. Torej obstajajo poklici, ki navidezno prevzemajo večjo odgovornost. Prevzemajo odgovornosti, ki imajo večjo “težo”. Sprejemajo pomembnejše odločitve. A če pogledamo v bistvo, je samo ena odgovornost, ki šteje. Odgovornost do samega sebe. Do vsega, kar počnemo. In s tem do vseh, ki se jih naše početje dotika, ali kakorkoli vpliva nanje. Do sebe najprej. In edino do sebe.
Odgovor-en. Že beseda sama pove, da je osnovni smisel odgovornosti, dati odgovor(-e). Predvsem, ko to nekdo od nas pričakuje. Starši dajejo odgovore otroku. Ga učijo, vzgajajo in mu dajejo zgled, da bo lahko nekoč odgovoren. Ker dokler otrok nima znanja, ne more biti odgovoren. In je potemtakem logično, da odgovornost zanj prevzemajo starši. Podobno mora nadrejeni dajati odgovore podrejenim, če in ko jih karkoli zanima. Zato mora biti vodja vedno odgovoren. Kaj pravzaprav to pomeni iz stališča starša in kaj iz stališča nadrejenega? Kaj pomeni biti odgovoren? Če rabi dajati odgovore, bi moral biti vseved. A dobro vemo, da to nihče ni. To nikoli nihče ne bo. Ker je to nemogoče. Kdaj lahko odgovorimo nekomu? Preprosto. Ko vemo odgovor. Torej moramo vedeti več, bolje, hitreje… Rekel bi, da je ključna vrlina odgovornosti, učiti se. Odgovornost bi sam definiral kot: jutri vedeti več, kot vem danes. Če to stalno ponavljam, bom vedel veliko, in bom s tem bolj odgovoren. Ko se učimo abecedo kot otrok, se vsak dan (ali vsake toliko dni) naučimo novo črko. In z dnevi, tedni, meseci, ki gredo mimo, se naučimo celotne abecede. Zanimivo, da nam mogoče to ni tako samoumevno vsakič, ko se moramo kaj naučiti. Danes, ko berete ta prispevek, je znanje abecede še kako samoumevno. A verjemite, dan ko so vam pokazali črko A, ste bili začudeni. Je bilo težko. A ste se naučili. Na nek način ste bili odgovorni.
Nihče ne pravi, da je karkoli se naučiti lahko. Vse je na nek način težko, ali lahko. Kakor pristopite k učenju. Če pri sebi razumete, da to rabite, potem ni nič težko. In karkoli se naučite v življenju, je lahko samo dobro za vas in ljudi okoli vas. A dandanes se zdi, da živimo v svetu polnem nasprotij. In to nasprotij pri osnovnih življenjskih stvareh. Vsi (bolje rečeno večina) se namreč pritožuje, kako grozen tempo je današnje življenje. A nedolgo nazaj, v času korone, so vsi ti imeli časa na pretek. Časa za umiritev. Za sprostitev. Za učenje, če hočete. Časa za vse več kot dovolj. A so se ti isti pritoževali nad tem, da nikakor ne morejo. Da je vse prepovedano. Nelogično, a še kako resnično. Zame je bil to eden bolj prijetnih obdobij, če odmislimo seveda sam virus. Če gremo naprej. Vsi (spet večina) se pritožuje nad tem, kakšna je država. A vendar niso pripravljeni storiti ničesar, prav ničesar, da bi se to spremenilo. Saj država smo mi ljudje, mi ki tu živimo. Smo pripravljeni prevzeti več odgovornosti? Niti ne. Razen res velikih izjem. Ker to pomeni več dela in manj časa za naše užitke. Če gremo v še večjo skrajnost. Vsi (večina) se pritožuje, nad tem, kako slabo zaslužijo. Ali si vsaj želijo imeti več denarja. A kaj so pripravljeni za to storiti? Nič, ali bore malo. Pravijo, da mora posameznik dobiti pošteno plačilo za svoje delo. Koliko je to? Kdo je tisti, ki odloča o tem? Vsak sam? Ne bo šlo. No, da bo stvar še bolj banalna, si ne predstavljam stresa teh istih ljudi, ko bi imeli kup denarja. Dobesedno kup denarja sredi svojega doma.
Več milijonov v bankovcih sredi svojega bivališča. Si predstavljate njihov strah? Da jih oropajo? Če ne kaj hujšega. Sam menim, da vsak (večina) dobi plačilo, ki si ga zasluži. Ta je odvisen od napora, ki ga ta isti posameznik vloži. In to ni samo fizični napor, ampak tudi miselni. Koliko je posameznik pripravljen se učiti, napredovati v svoji glavi, da bi lahko izboljšal procese dela na svojem delovnem mestu. Izboljšave pomenijo lažje delo, večjo učinkovitost (več opravljenega dela) in posledično večji zaslužek. In tu bi moral vsak iskati svoj del pogače. To pomeni biti odgovoren do sebe, in s tem do sodelavcev, do podjetja, do družbe… Nikakor ne samo nergati in jamrati, kako je vse slabo in kako se nič ne zgodi. Nič se ne zgodi samo od sebe. Naprej mora človek nekaj dati, da bi potem lahko nekaj dobil. Pričakovati karkoli, brez lastnega vloženega napora je greh. Je smrtni greh, če se izrazim na krščanski način.
Najbolj zanimivo mi je, ko mi na vse to oporekajo, da nimajo vsi enakih danosti. Da niso vsi enako sposobni. Kaj so naredili zato? Ali so pripravljeni storiti kaj več? Se naučiti kaj več? To je ključno vprašanje. Ker priložnosti je dandanes res ogromno. Preveč bi rekel. Vsi ljudje se niso pripravljeni učiti. Sploh ne vsak dan. Niti enkrat na teden, ali enkrat na mesec. Vsi vidimo športnika, vrhunskega športnika in ga občudujemo, ko uspe. Se zavedate koliko njemu podobnih še obstaja, ki jih ne vidite in jih nikoli ne boste videli? In koliko ur, znoja ter včasih krvi, je ta isti vrhunski športnik vložil, da je prišel na stopnjo, ki jo vi vidite? Povsem enako je z vsakim drugim znanjem. Če vložite dovolj napora, dovolj časa, se lahko naučite marsikaj. Praktično vse, karkoli. Danes, ob vseh možnostih dostopa do podatkov (znanja), je res enostavno se učiti. Toliko podatkov, ki so vam danes na voljo z enim klikom, ni bilo nikoli v človeštvu. In jutri bo teh podatkov še več. In pojutrišnjem še več. Banalno. Svetovni splet se obnaša bolj odgovorno (v prenesenem pomenu seveda), kot marsikdo od nas. Saj jutri ve več (ima več podatkov), kot ve danes!
Karkoli se odločite, in to storite, temu sledite, se učite, boste v največji meri odgovorni do samega sebe. In več kot znate, lažje boste dobili delo. Nenazadnje, obstaja velika verjetnost, da boste s časom dobili tudi bolje plačano delovno mesto. Če boste seveda hoteli in prevzeli večjo odgovornost. Saj biti vodja, ne pomeni manj ali nič delati. Pomeni več delati. Pomeni prevzemati odgovornost. In to so največkrat tiste stvari, ko gre nekaj narobe. Ko nekaj ni prav, ni dobro. Torej vodja, predvsem prevzema odgovornost za slabe stvari. Ker za dobre bi moral pohvaliti svojo ekipo, svoje ljudi.
Pred časom sem se pogovarjal z odbojkarskim sodnikom, ki pravi, da se pogosto zgodi, da glavni sodnik za svoje napačne odločitve vali krivdo na pomočnika. Na tekmi ima sicer vsak od njiju svoje pristojnosti. Pristojnost pač ni enako odgovornost. Oba sva se hitro strinjala o tem. Ter tudi o tem, da stvari ne bodo boljše, dokler ne bo zavedanja, da je pristojnost že razdeljena med glavnega in pomožnega sodnika, a odgovornost je in mora biti v celoti na glavnem sodniku. Tudi za odločitve pomožnega sodnika.
Standardi sistema vodenja, ki jih pokrivam sam, imajo nekaj zelo lepih zahtev v smeri odgovornosti. ISO/IEC 17020 v točki 6.1.3 pravi: »razumeti mora pomembnost ugotovljenih odstopanj od normalne uporabe …«. ISO/IEC 17025 v točki 7.9.4 pravi: »Laboratorij je odgovoren za pridobivanje in potrjevanje vse potrebnih podatkov za rešitev pritožbe.« ISO/IEC 17065 v točki 7.6.1 pravi: »Certifikacijski organ mora biti odgovoren in mora obdržati pooblastila za svoje odločitve glede certifikacije.«
Kaj se lahko naučimo iz zahtev standardov? Da prenos odgovornosti ni možen. Da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja. Da vsak odloča o sebi in nikakor o drugih. Torej je v celoti na nas samih, da poskrbimo zase. Da se učimo. Da smo jutri boljši od sebe danes. Odgovornosti se kot take učimo celo življenje. Vseživljenjsko učenje. Na koncu svojega življenja smo tako rekoč najbolj odgovorni. Vsaj v teoriji je tako, ker vemo največ.
Smo pripravljeni biti odgovorni? V celoti? Za vsa svoja dejanja? Vedno in povsod. Namenite en dan. En sam dan in se spremljajte. Koliko odločitev sprejmete in ste pri tem povsem odgovorni? Kolikokrat bi se morali nekaj odločiti, a skomignete z rameni, ter prepustite odločitev drugim? Kolikokrat bi morali odgovoriti, pa ste tiho? V enem dnevu se tega nabere kar nekaj. Boste presenečeni. In ko boste dojeli, kje ste, lahko začnete delati na sebi. In ja, najtežje je spreminjati sebe. Veliko lažje je spreminjati druge. Ali vsaj želeti spreminjati sebe. A to vendar ni smisel življenja. Če želite nekoga spreminjati, potem morate prevzeti odgovornost zanj. Tako kot prevzamete odgovornost za svojega otroka. A enkrat odraste in želite, da sam odgovarja zase. Da poskrbi zase. Saj želite biti ponosni nanj, ko uspe v tem svetu. Torej bodite odgovorni in ga naučite, da bo jutri boljši kot je danes. Ne bodite zaščitniški, ne ščitite ga. Naučite otroka odgovornosti. To je največ, kar mu lahko podarite.
Primož
Naslednjič, 18. september 2024, Poslovnik kakovosti