N kot Nepristranskost
21. 08. 2024
Nepristranskost se nekako povezuje z lastnostjo človeka, ki pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih ali interesih. Filozofsko to opisujejo kot nekaj, kar obstaja in je neodvisno od človeka, njegove zavesti, mišljenja. Je to sploh možno? Je človek lahko nepristranski? V celoti nepristranski? Nisem prepričan.
Samo vprašajte se, kaj vse lahko vpliva na mojo (vašo) nepristranskost, ali bolje kaj vse vpliva na mojo (vašo) pristranskost. Danes nekaj, jutri lahko nekaj povsem drugega. Torej je nepristranskost tudi časovno odvisna. V bistvu kar ne vem, ne poznam, ne more vplivati na mojo nepristranskost. Več vem o nečem, bolj (ne)pristranski sem lahko. Res? Potemtakem, bi bilo najbolje vedeti nič. Kako nasprotujoč je lahko potem pojem nepristranskosti. Bi lahko rekli, da je najbolj nepristranski otrok, ki ga vodijo zgolj naučene vrednote. A tudi te vrednote se je moral od nekoga naučil. Ali potem sploh obstaja nepristranskost pri človeku?
S pojmom nepristranskosti se srečajo vsi, ki delujejo na področju meroslovja. Ali bolje rečeno vsi, ki delujejo v organih za ugotavljanje skladnosti. Vsi, ki imajo vpeljane sisteme vodenja (kakovosti) in delujejo kot tretja neodvisna stran. Ti morajo biti v celoti nepristranski. Ti zagotavljajo meritve, kot dokaz izpolnjevanja zahtev. Seveda je pojem nepristranskosti bistveno širši, saj se z njim srečujemo tudi v svojem vsakodnevnem življenju. Na primer v pravu, kjer je še posebej izrazit pri sodnikih. Podobno v športu, v šolskem sistemu, v novinarstvu in še in še bi lahko naštevali. V bistvu nas ta pojem spremlja stalno, nenazadnje pri vseh naših odločitvah. Se tega zavedamo? Ali delujemo po nekih podzavestnih vzorcih, ki nas vodijo? Rečemo temu vrednote? Bi si želeli, da je sodnik pri športu pristranski? Da je sodnik na sodišču pristranski? Da je novinar pristranski? V bistvu si tega najmanj želimo, ko smo sami vpleteni. Ko se gre za nas. Zakaj nas takrat pristranskost še toliko bolj boli? Ker smo čustveno vpleteni. Ker nas to prizadene. Ker ljudje zase želimo samo in izključno pravico. Smo to sposobni dati tudi drugim? Smo res? Kako neverjetne stvari se nam pri tem dogajajo. Res se čudim nekaterim ljudem, ki jih ne prizadenejo stvari, ki se dogajajo drugim. Ki se dogajajo nekje drugje. Nekje tam daleč stran. Dokler neposredno ne zadenejo nas samih. Takrat nas šele zares zmotijo. Nas zabolijo. Bodite pozorni, in videli boste, da tudi sami niste najbolj nepristranski. Vsaj vedno ne.
A vendar je najprej potrebno razumeti pojem nepristranskosti. So pojmi, kateri so nam samoumevni, a ko jih je potrebno razložiti, nam zmanjka besed. Za trenutek pomislite, kako bi opisali pojem nepristranskosti. Kaj to pravzaprav pomeni? Kaj pomeni biti nepristranski? Ker definicija pojma nepristranskosti naj nebi bila odvisna od časa, od trenutka, od okoliščin, od česarkoli pravzaprav. A vendar imamo občutek, da je nepristranskost različna v različnih okoliščin. Ali je bil storjen prekršek ali ne? Ali je bila odločitev sodnika pravilna? Samo tu je vprašanje nepristranskosti. Zakaj potem govorimo pri nogometu (in tudi drugih športih seveda) vedno o sodniškem kriteriju? Zakaj je razlika med prekrškom na sredini igrišča in v 16-metrskem prostoru? Se opravičujem vsem, ki ne spremljajo nogometa, a vendar je to najbolj šolski primer. Zakaj ni prekršek, enak prekršku? Zakaj bi različna sodnika za enak primer dosodila različni stvari? Ni smiselno. Je mogoče težava v pravilih? Kako zelo boli, ko smo navijač ene od ekip. In kako različno gledamo na stvari, ko nismo navijač ene od ekip. Smo kot navijač lahko nepristranski in sodimo sodnika? Tako, kot se mi ne strinjamo z njegovo odločitvijo, se verjetno tudi on sam ne strinja z našim videnjem pristranskosti. Kdo smo mi, da sodimo sodnika na tekmi? Zanimivo, da večino ljudi, sploh dobro ne pozna pravil nogometa, a vseeno negodujejo čez sodnika. Razumi, če lahko.
Sam bi rekel, da je nepristranskost, vsaka odločitev (ocena, mnenje, opis, meritev ali kakorkoli drugega, kjer moramo nekaj narediti nepristransko) brez čustev z vsem znanjem o stvari, na katero se nanaša ta ista odločitev. Vsekakor mora biti odločitev brez kakršnih koli zunanjih pritiskov (zasledovanje raznoraznih interesov), kot tudi brez kakršnih koli notranjih pritiskov (zasledovanje lastnih prepričanj, predvidevanj in podobno), zgolj na podlagi objektivnih meril, zahtev, določil … Menim, da notranji pritiski predstavljajo bistveno večjo težavo, kot zunanji. Zunanje nenazadnje lažje prepoznavamo, jih lažje odpravljamo. V bistvu moramo (v teoriji) zgolj prekiniti možnost vplivanja kogarkoli ali česarkoli, na odločevalca. Zato se poroto na sodišču osami pred zunanjim svetom. Da se prepreči možnost vplivanja na posameznika, oziroma se ta vsaj omeji. In vsi vemo, da je to skoraj nemogoče. Ker ljudje ne poznamo meja pri iznajdljivosti, ko nam voda teče v grlo. Ohranitveni nagon pri človeku je namreč zelo močan.
Zato pri nepristranskosti v glavnem govorimo o prepoznavanju tveganj za nastanek nepristranskosti, ter uvajanju ukrepov za zmanjševanje možnosti nastanka pristranskih odločitev. Nikakor ne govorimo o preprečevanju tveganj za nepristranskost, ker tveganja vedno obstajajo. In se nekako nanašajo na morebitno prihodnje stanje. Zato tveganj ni možno preprečiti, v nobenem smislu. Torej, pri vsem zgolj prepoznavamo možna tveganja, ter sprejemamo take in drugačne ukrepe za zmanjševanje možnega nastanka pristranskosti. Vsekakor vedenje, ali bolje rečeno zavedanje, pomeni hkrati povečanje in zmanjšanje teh istih tveganj. Pred časom sem z ocenjevalcem prišel na točno tak primer. Ali je za določeno tveganje bolje, da ga poznamo, se ga zavedamo, ali je celo bolje, da se ga ne zavedamo. Ga vsaj ne razglašamo. Priložnost dela tatu, pravi slovenski pregovor.
Pravilo istega predznaka je eno od načel, ki velja v zakonskem meroslovju. Kontrolni organ (ali druge vrste organ), ki izvaja zakonske overitve meril (na primer števca porabe električne energije), bi lahko vse tovrstne števce nastavljal na zgornjo dovoljeno mejo. To bi pomenilo, da so vsi števci znotraj dovoljene tolerance za odstopanje in kot taki skladni s pravili zapisanimi v zakonodaji. A vendar, bi v tem primeru ena od strani imela pri tem plus, druga pa minus. Prodajalec električne energije bi imel pri vseh kupcih namreč največji dovoljeni plus, medtem ko bi imeli vsi kupci minus. Pri tem bi težko govorili o nepristranskosti. To je tudi razlog, zakaj prodajalec ne sme izvajati zakonskih overitev sam. To stori neodvisni organ (tretja neodvisna stran, kot temu rečemo), ki je nepristranski pri svojih odločitvah. Pravilo istega predznaka, namreč pravi, da mora biti povprečje odstopanja vseh števcev električne energije, čim bližje ničelnemu odstopanju in nikakor ne blizu zgornje ali spodnje meje dovoljenega odstopanja. Kako to zagotoviti? To je odločitev kontrolnega organa, ki mora sprejeti ukrepe v zvezi s tem. Zato je vprašanje, ali je bolje, da se izvajalec meritev zaveda te možnosti. V resnici je najbolje, da se števce električne energije ne nastavlja, če so znotraj dovoljenih odstopanj. Verjetnost, da so vsi na zgornji/spodnji meji, je v tem primeru zelo majhna, saj so odstopanja naključna. In tudi povprečna vrednost bo blizu prave vrednosti. Vsaj obstaja večja verjetnost, da je temu tako.
Nepristranskost bi moralo biti vodilo vseh nas. Ves čas. V vseh odločitvah. Je težko, a vendar nobena tovrstna vrednota ni enostavna. Je potrebno veliko napora, da ostanemo nepristranski v vseh svojih odločitvah. Bodimo pošteni vsaj do samega sebe. Ker lagati sam sebi je res nepotrebno. Je popolnoma nelogično. A vendar veliko ljudi to počne. To počne stalno. Meni ljubo reklo, še kako povezano z zadnjim stavkom govori o odraslosti. Kdaj človek odraste? Ko preneha druge kriviti za svoje probleme. Ali ko neha lagati sam sebi. Ko ne išče izgovorov za vse (slabo), kar se mu dogaja. Ko postane odgovoren (o tej temi naslednjič). Ko se nekaj nauči, da bo jutri boljši od sebe danes. Če se vsak dan izboljšamo samo za malenkost, bomo v nekaj dneh ali tednih boljši. Zamislite se čez mesec dni. Kaj šele čez leto dni.
Primož
Naslednjič, 4. september 2024, Odgovornost