M kot Meroslovje in meroslovec
07. 08. 2024
Metrska konvencija (znana tudi kot pogodba o metru) je diplomatski sporazum in predstavlja krovni dokument na področju meroslovja. Podpisana je bila 20. maja 1875, s strani predstavnikov 17. držav z namenom ustanovitve mednarodne organizacije za uteži in mere (BIPM). Slovenija (moja domovina) je bila takrat še v okviru Avstro-Ogrske, med sedemnajstimi prvo podpisnicami konvencije. Pri tem je potrebno omeniti še leto 1777, torej skoraj 100 let prej, je Avstro-Ogrska že imela zakonodajni okvir, ki je urejal področje meroslovja in je prinašal obvezo po overitvi določene vrste meril, kar velja za enega prvih tovrstnih dokumentov v svetovnem merilu. Dvajseti maj še danes obeležujemo kot mednarodni dan meroslovja. Slovenci smo še posebej ponosni, da na isti dan obeležujemo tudi mednarodni dan čebel. Namreč Slovenija je imela ključno vlogo pri predlogu in sprejemu dneva čebel, ter je tudi ena od velesil na področju čebelarstva.
Metrska konvencija med drugimi pokriva tudi osnovne merske enote, pri čemer je v začetku vključevala zgolj enoto dolžine meter in enoto mase kilogram. Šele kasneje, leta 1921, so se pridružile ostale fizikalne enote. Glavni popravki merskih enot so se zgodili še leta 1960 in 2018. Danes poznamo sedem osnovnih merskih enot, ki so združene v t.i. Mednarodni sistem enot (skrajšano tudi »SI«). Razvoj merskih enot je pomemben, saj stalni razvoj tehnologije zahteva tudi razvoj merskih enot, ter meroslovja kot takega.
A danes bi se bolj posvetil meroslovcu, saj si o meroslovju vsak lahko prebere marsikaj na svetovnem spletu. Meroslovec je oseba, ki opravlja meritve, ki se ukvarja z meroslovjem. Oseba, ki upravlja z merilnimi instrumenti. Oseba, ki mora poznati zakonitosti meroslovja. Mora poznati pretvornike merskih enot, če želite. Od meroslovca je odvisen rezultat meritev. Rezultat meritve namreč nikakor ni številka, ki jo prikaže merilni instrument, ampak je veliko več. Vključuje korekcije vplivnih parametrov, kot so pogoji okolja v katerem se meritve izvajajo. Vzemimo primer meritve aluminijastega bloka motorja. Hitro lahko ugotovimo, da je temperatura bloka samega pomemben parameter, ki vpliva na točnost (in merilno negotovost) meritve. Če recimo blok meri 500 mm in meritev opravimo pri 23 °C, bo raztezek materiala (in tudi merila samega) prinesel nekje 20 μm (mikrometrov) ali 0,02 mm (milimeter). Če je toleranca za blok motorja 5 μm, je to raztezek štiri krat večji od tolerance in moramo korekcijo nujno izvesti – moramo upoštevati raztezek bloka. Pri tem ni pomembno samo kako izmerimo razdaljo, ampak je bistveno bolj pomembno kako izmerimo temperaturo bloka. Brez laboratorijskih (klimatiziranih) pogojev bo to misija nemogoče.
Kakšna naj bo klima, kako dolgo moramo imeti blok v prostoru samem, da se temperaturno prilagodi. Kako se bo razširilo merilno sredstvo. Vedno je potrebno slediti osnovnemu načelu »dovolj dobro«. Kako dober termometer imamo. Kako pripraviti površino bloka, da bo meritev sploh mogoča, da bo sploh smiselna. Vse zato, da se rezultat poda ustrezno, točno, pravilno, kakorkoli že hočete. In, da se rezultat poda na referenčni temperaturi, ki je v tem primeru 20 °C. Zakaj je to pomembno? Zato, da bi bila meritev v Sloveniji primerljiva s tisto v Nemčiji, Franciji ali kjerkoli na svetu. Vse to in še več mora poznati meroslovec. Vsega tega se mora zavedati in upoštevati, da bi podal ustrezno meritev. Ker sicer si lahko zamislite kaos, nesporazume, ki bi pri tem nastajali. In tako je bilo približno stanje pred uveljavitvijo metrske konvencije. Praktično vsaka regija je imela svoje enote merjenja. In to še ni vse. Vsak nov vladar, ki je prišel na oblast je uvedel enote po svoje (želel je biti pomemben, najbolj pomemben, saj je vendar vladar). Brez telefona, brez svetovnega spleta, nenazadnje brez časopisa, radia, televizije. Res se vprašam kako je to delovalo, res je bila zmeda.
Dandanes skoraj ni izdelka, ki ne bi bil tako ali drugače povezan z meritvami. Neskončne količine meritev se danes uporabljajo v proizvodnih, raziskovalnih in drugih procesih. Karkoli uporabljate dnevno, od trgovine, bencinske črpalke, lekarne in vse tja do nakita, hrane, vode, zraka. Vse je podvrženo meritvam. Vse. In mi vsi pričakujemo, da so meritve v ozadju teh izdelkov, točne, zanesljive. Brez pomisleka. V bistvu to nekako zahtevamo. Se kdaj vprašate, kaj vse je v ozadju. Kaj vse mora biti urejeno, predpisano, določeno … da vse to deluje. In kaj vse mora meroslovec pri svojem delu upoštevati, da bi zadostil naši zahtevi (pričakovanju). Kakšno breme je na meroslovcu?
Zato je nujno potrebno, da ima meroslovec, poleg znanja in veščin o meritvah, določene osebnostne lastnosti. Osredotočenost, potrpežljivost, doslednost in poštenost. To so lastnosti, kot tudi znanje in veščine meroslovja, ki jih kot oseba, ne dobite v izobraževalnem sistemu. Skoraj nič od tega se ne učimo v našem času splošnega ali poklicnega izobraževanja. Srednješolsko izobraževanje teh znanj in veščin v bistvu ne vsebuje. Razen par izjem in še te v zelo omejenem obsegu, niti po srednješolskem izobraževanju teh znanja in veščin ne morete pridobiti na fakultetah. Tega v učnih programih žal ni. Kljub temu, da govorimo o t.i. horizontalnih znanjih, ki jih potrebujejo vse branže, vse industrije, večino raziskovalnih ustanov, večino javnega sektorja. Lahko bi rekli, da se vsakdo kdaj pa kdaj sreča z meroslovjem. Veliko govora je zadnje čase o digitalni pismenosti. Mogoče bi bil skrajni čas, da bi začeli govoriti o meroslovni pismenosti.
Osredotočenost je lastnost biti zbran na točno določeno stvar. Biti osredotočen, pomeni usmeriti vso svojo pozornost k bistvu. In to mora biti meroslovec – osredotočen na svojo nalogo, na svojo meritev. Tisto meritev, ki jo trenutno opravlja, da bi v kar največji meri izločil ali vsaj zmanjšal tveganja za napačno meritev. Tveganja nastopajo pri vsaki meritvi, saj je vsaka meritev podvržena dvomu. Težko pričakujemo, da bomo opravili meritev dobro, če smo z mislimi drugje. Vse prehitro pride do napak, ki nam pokvarijo meritev. Tega ne smemo dovoliti, saj večino meritev opravimo za nekoga drugega. Nekoga, ki se bo na te meritve zanesel. Ki tem meritvam zaupa in na njih gradi svoj nadaljnji proces. In če se nekje v procesu zmotimo (napačno izmerimo), bo to vplivalo na izdelek vse do konca njegove uporabe. Želimo uporabljati tak izdelek?
Potrpežljivost je lastnost biti zbran ves čas, vse do kraja. In nekatere meritve lahko trajajo dolgo časa. In osredotočenost mora trajati ves čas. Zaradi tega se vse več v meroslovju uporablja digitalizacija in avtomatizacija, čeprav so nekatere meritve še vedno v celoti ročne. Obstajajo meritve, pri katerih mora meroslovec imeti veliko potrpežljivosti. Pogosto že pred samo meritvijo, na primer pri pripravi vzorca, ki se bo meril. Predstavljajte si poravnavo merilnega obroča na plavajoči mizi. Operater mora večkrat in zelo potrpežljivo obračati obroč, da bi zagotovil, da je obroč dejansko poravnan pravokotni in ustrezni merilni ravnini. Zahtevane ali bolje pričakovane točnosti pri tem postopku so na mikrometrski ravni (eni tisočinki milimetra). Naj samo omenim, da je povprečna debelina človeškega lasu nekje 50 mikrometrov.
Doslednost je lastnost, kjer oseba vedno ravna po določenih načelih, postopkih, nalogah. Kljub temu, da lahko meroslovec opravi več deset ali sto enakih meritev, mora vedno slediti predpisanemu postopku z vsemi podrobnostmi, brez izjeme. Postopki so predpisani, da bi bili med seboj primerljivi. Da ni potrebno meritev podvajati. Ker samo zamislite si, da bi vsak kupec opravljal svoje meritve. Nesmiselni, drago in pogosto neuresničljivo. Pogosto pri meroslovcih govorimo o utrujenosti, o togosti, o naveličanosti, ker ponavlja ene in iste meritve. Enostavno, pri meritvah ni prostora za te stvari.
Poštenost je lastnost, kjer se oseba ne okorišča in s tem oškoduje drugega. Ker meroslovec opravlja meritve večinoma za druge, je to osnova. Rezultat mora biti točen, in to pomeni pošten. Nikakor ne smemo podleči pritiskom naročnika ali kogarkoli. Meroslovec mora biti na eni strani osredotočen, dosleden in potrpežljiv, kar so vse lastnosti povezane s strastjo, s čustvi, medtem ko mora biti na drugi strani pošten, kar pomeni, da mora biti hladen, mora biti kot robot, brez čustev.
Vse bolj in bolj sem prepričan, da je meroslovje v veliki meri psihologija, in v tej smeri bi morali laboratoriji vzgajati svoje meroslovce. V smeri psihološke trdnosti in odločenosti, a na drugi strani ponižnosti in želji po učenju, vedenju več. Odgovornosti. Prevzemanju polne odgovornosti.
Primož
Naslednjič, 21. avgust 2024, Nepristranskost