J kot JAZ (vidim, slišim, govorim)
26. 06. 2024
Vsak človek pozna nekaj deset ljudi. Se z njimi redno videva, jih posluša in pogovarja. In ti imajo vsaj deset svojih prijateljev. V bistvu prav hitro lahko vidimo, da tako ali drugače vplivamo na tisoče ljudi. In zato je pomembno, kaj govorimo. Zato je pomembno, da govorimo bistveno manj kot gledamo in poslušamo. Ko spregovorimo, morajo naše besede imeti pomen. Morajo odražati nas, naše razmišljanje in ne to, kar bi sogovornik rad slišal. Povemo to, kar mi želimo v danem trenutku povedati, seveda če je to pomembno in potrebno.
Sam rad opazujem ljudi in njihov način sporočanja, tako glasovno, kot tudi z izražanji. Človek ogromno pove s svojim obnašanjem, s svojim stasom, načinom in tonom govora. Vse to so stvari, na katere moramo biti pozorni, ko smo izven doma. Ko smo izven domačega kroga. So trenutki, ko je kaj težko povedati osebi, ki ti je pri srcu. Mogoče imamo napačno mnenje, da moramo te ljudi čuvati na način, da jim kaj zamolčimo. Da kaj ni potrebno, da izvedo. V bistvu si velikokrat mislimo, da nismo mi tisti, ki jim moramo povedati nekaj neprijetnega. Pomislite na to, kakšne bodo posledice, če jim ne poveste in jim nihče drug tega ne pove? Tega naj vas bo strah. Kaj, če ta oseba nikoli ne izve? Ali, še huje, da izve ko bo prepozno? Sam želim, da mi ljudje povedo stvari čim prej. Brez olepšav, na spoštljiv način in samo tisto, kar so dejstva. Preprosto, ker sem tudi sam tak. Nikoli ne bom držal stvari, ki bi jih sam želel slišati od drugih. Lahko rečem, da je to eno mojih osnovnih načel. Verjamem, da pogovor lahko reši marsikaj. Iskrenost je najvišja stopnja ljubezni.
Podobno načelo, ki ga pri sebi želim udejanjiti je, da če nekaj ne povem (iz kakšnega koli razloga že), potem tega ne omenjam nikoli. Teden dni je rok, v katerem se razčiščuje stvari. Potem to postane veliko čustveno breme, pogosto preveliko. In ljudje, ki nosijo stvari v sebi, navadno težko prenašajo to breme. Veliko malih stvari se nabere v letu dni, kaj šele v petih, desetih letih. Če ne počistiš takoj, se ti “krama” nabira. Te stvari nas začnejo bremeniti in razjedati od znotraj. In ko človek nima pospravljenega podstrešja, vemo, kaj sledi. Nič dobrega, oziroma nič iz česar se hitro izkoplješ. Nekateri sicer pričakujejo, da psihične težave izginejo enostavno. Kako le, če se nabirajo leta in leta. Sploh me čudi, ko ljudje mislijo, da bodo te stvari rešili s tableti. Nikakor ne. Treba je trenirati. Treba je delati na tem. Treba je razmišljati, se pogovarjati. A najprej opazovati in se naučiti poslušati druge ljudi, ki imajo kaj pametnega povedati. In če znate opazovati in poslušati, hitro vidite, kdo so ti ljudje. Držite se jih. Sicer obstajajo tudi strokovnjaki. Če nek poklic obstaja, je potreben. In to ni tabu tema, kot večino Slovencev misli, a bolje rečeno, kot je večina Slovencev vzgojena.
V vseh letih svojega poslovnega (deloma tudi osebnega) sveta, sem imel priložnost opazovati in poslušati prave ljudi. Ljudi, ki imajo kaj za povedati. Verjetno sem jih na nek način izbral in izločil ostale. Žal, ali na srečo? Če sem se kaj naučil, je pravi pomen pogovora. Kaj pogovor v resnici je. To ni tekma, kot sem menil v svojih najstniških letih. To ni biti boljši od sogovornika. To ni iskanje napak v govoru drugega. Čeprav iskreno to včasih še dandanes počnem, na žalost. A zgolj zato, ker mi je slovenščina pri srcu. Vse bolj in bolj cenim, da govorim in uporabljam slovenski jezik. Ker je zelo bogat jezik in me žalosti, da se izgublja. Da se uporablja vse več tujk, vse več angleških besed, prenesenih v slovenščino, kljub temu, da imamo lepe slovenske besede z istim pomenom. A to je tema za neko drugo razmišljanje. Pogovor je iskanje in osredotočanje na vsebino. Je poslušanje, kaj ima sogovornik dejansko za povedati. Je opazovanje njegovih čustev. Je vživetje v njega samega. Kaj doživlja. Kaj se mu dogaja. Kaj ga je privedlo do tega. Ob poslušanju ne rabimo razmišljati o tem, kaj bomo odgovorili ali kako bomo na vsak način pomagali z nasvetom. Ne. Je osredotočanje na sogovornikove besede, na način izražanja le teh. Je branje njegovih čustev na obrazu. Je mimika telesa. Če se res osredotočimo na vse to, potem bodo tudi naše besede, naša dejanja prišla sama od sebe. Sledila bodo tistemu, kar je bilo povedano. Sam sem pogosto dolgo časa tiho. Rabim nekaj časa, da zberem misli, kot temu rečemo. Moji možgani rabijo čas, da zlepijo sliko in ton. Da razrešijo vse, kar so videli in kar so slišali. Pogosto, sploh v težkih trenutkih, so besede povsem odveč. Dotik, objem, pogled … so močnejši od besed. Pomislite, kaj potrebujete sami v takih trenutkih. Nekoga, da vas posluša, da vas pogleda v oči, da vas objame. Tolaži. Nasveti takrat niso zaželeni. Nenazadnje se vprašajte, kakšen pogum je moral sogovornik zbrati, da vam je zaupal. Kako težko je njemu, kaj vse doživlja, kaj ga žre, kaj mu ni pogodu, kaj vse je moral že prestati do trenutka, ko je izbral ravno vas. Izbral je ravno vas, da vam je zaupal. To se vprašajte.
Zase lahko rečem, da sem se v tem pogledu spremenil. Zelo spremenil. Več stvari je pripomoglo k temu. Ena od njih je pisanje. Priporočam vsem, ki bi želeli nekaj narediti na sebi. Zase. Za vse okoli sebe. Priporočam vsem, ki svojim bližnjim želite, da v vas dolgoročno vidijo nekoga, na kogar se lahko zanesejo. Pisanje nenazadnje priporočajo tudi strokovnjaki iz različnih področij. Pisanje omogoča razvoj razmišljanja, bogati načine opisovanja še tako težko opisljivih stvari. Ni človeka, ki bi v danem trenutku znal razložiti še tako enostavne pojme, kaj šele težje. Vedno znova me preseneča, kako ljudje ne znajo povedati nič, ali blizu nič, o povsem običajnih pojmih. Seveda veliko govorijo, a je v vsem le malo vsebine. Dejansko bore malo povedo. Kaj je odgovornost? Kaj je kakovost? Kaj je čustvo in kaj občutek? Kako naj bo človek odgovoren, če niti ne ve kako to razložiti, kako to opisati drugemu. Preberite si razlage modrecev. Kako si te pojme razlagajo ljudje, ki so dokazano nekaj vedeli. Presenečeni boste. Znajo biti zelo preproste, predvsem znajo biti zelo globoke. Tovrstne razlage so se oblikovale več let, desetletij, stoletij. Nekatere tisočletij. Če se nekaj obdrži skozi leta, že ne more biti za odpad.
Veliko modrih besed je ohranjeno skozi stoletja. Največ verjetno v knjigi vseh knjig, Bibliji. Sam te knjige ne gledam zgolj versko, ampak predvsem kot neskončen vir življenja. Knjige stare zaveze so zbir mnogih razmišljan učenjakov, ki so nastajale skozi stoletja. Prinašajo mnogokatere zgodbe, ki ponazarjajo, kaj je prav in kaj ne. Kaj in kako bi se moral človek razvijati, se obnašati, sodelovati, graditi … Res neverjetne zgodbe z globokim sporočilom, če ga le želite sprejeti in razumeti. Če človek vnaprej obsoja in ima nerazumevanje do teh zgodb, potem naj jih enostavno ne bere. Naj jih ne razčlenjuje in naj jih ne poskuša razumeti. A vendar bi vsakemu dejal, naj se poduči o teh zgodbah, naj si prebere kaj več. Danes to res ni težko, samo če ima človek željo in voljo spoznati nekaj, kar mu na prvi pogled ni razumljivo. Še huje, mnogi menijo, da jim je razumljivo. A vendar mnogokrat opažam, da je vse preveč obsojanja vnaprej. To so pravljice in podobno slišim. A vendar s pravim znanjem to niso pravljice. So nekaj povsem drugega. So nekaj, kar danes ne vem in je vsebina mogoče drugačna, kot jo vidim. Znanje vedno bogati človeka, ga udejanja in ga dela boljšega. Biti jutri boljši od samega sebe danes. Še eno od načelo, ki ga želim udejanjiti vsak dan.
Vsaka zgodba, ki se ohrani toliko let, ima svoj pomen. Ima vsebino, ki je človeštvu pomembna. Ni se ohranila zato, ker je nekdo tako želel. Ampak zaradi sporočilne vrednosti. Svoje vsebine. Zgodbe, ki nam nekaj povedo. Ki dajejo ljudem upanje, da so lahko boljši. Upanje je namreč prvi korak, kateremu mora slediti želja in dejanska osebnostna sprememba. Nekateri mislijo, da se bodo spremenili čez noč. Ne bodo. To enostavno ni možno. Tudi abecede niste prebrali in jo znali naslednji dan. Človek mora trenirati, mora razmišljati, da bi se naučil in da bi dozorel. Vložiti mora trud in delati na sebi. V vse, kar nas dela to, kar smo. Jaz. Vsak zase. A vendar smo bitja, ki se dopolnjujemo, ki sodelujemo, ki si pomagamo … da bi dosegli najboljše rezultate. Seveda je vsak posameznik pomemben, vedno je bil in vedno bo. A nič ni pomembnejšega od vseh nas skupaj, od skupnosti. V kakršni koli obliki že. Lokalna, poslovna, družabna, prijateljska … In vse se začne pri naši osnovni skupnosti. Družini.
Naj se za konec vrnem k uvodu. Ena beseda, eno dejanje lahko spremeni tok dogodkov. Že čisto majhna pozornost (rožica) lahko spremeni nekoga blizu vas in s tem posledično vas same. Saj je vendar ljubezen nekaj, kar ni opisljivo. Kar se ne da razložiti. Kar ne moremo narisati, zapisati ali opisati. Je neskončna množica malenkosti. So male pozornosti, mala dejanja. Ne boste verjeli, kakšne malenkosti si zapolnijo drugi o vas. Neverjetno. Zato opazujte in poslušajte, da boste lažje povedali, to kar je pomembno. Kar zares šteje.
Primož
Naslednjič, 10. julij 2024, KUPEC (naročnik)