I kot INFRASTRUKTURA KAKOVOSTI
11. 06. 2024
Standardizacija skrbi za usklajevanje in sprejem standardov – to so normativi, ki na nek način predpisujejo najmanjše zahteve. Standardi sicer niso obvezujoči in govorimo o t.i. prostovoljni uporabi standardov, razen če jih za obvezne prepiše zakonodajni okvir, ki ga lahko na nek način v tem delu smatramo v področje standardizacije. V Evropski uniji in tudi širše jih imenujemo harmonizirani standardi. Prednosti standardizacije so predvsem s stališča, da so zahteve za vse enake. Da lahko kupec kupi proizvod (če je govora o proizvodu, sicer lahko velja podobno tudi za storitve in sisteme, a se tukaj osredotočam na proizvode), kjerkoli in od kogarkoli. Torej, če proizvajalec naredi nek proizvod, ki ustreza nekemu standardu in če kupec želi standardi proizvod, imata načeloma oba veliko prednosti. Proizvajalec ima večji trg, nekako zna proizvod narediti tako, da ni varnostno in zdravstveno vprašljiv … medtem ko kupec verjetno dobi neko raven kakovosti. Pričakovali bi tudi, da bo cena tovrstnega proizvoda boljša, saj s tem ko proizvajalec naredi večjo količino, lahko bolje pripravi proizvodni proces, bolj učinkovit … nikakor pa to ni nujno, ampak je bolj verjetno.
Standardi so nekakšna pravila igre. So na ravni stroke dogovorjena, usklajena in objavljena pravila igre o prepoznanih in pomembnih vidikih, ki se tičejo proizvoda. O tem kako naj bo nek proizvod narejen ali oblikovan ali kako mora delovati ali kako mora varovati zdravje ali kako mora varnostno biti zaščiten ali karkoli že. Standardi načeloma opredeljujejo vidike proizvoda, ki so varnostno in zdravju vprašljivi, ki so funkcionalno pomembni, ki omogočajo povezljivost … gre za nekakšno poenotenje nekega proizvoda, da bi lahko ta proizvod vgradili v nek sestav, ga lahko priključili … Standardi so lahko interni (dogovorjeni na ravni proizvajalca), nacionalni (dogovorjeni na ravni države), regionalni (dogovorjeni na ravni regije) ali mednarodni (dogovorjeni na svetovni ravni). Ogromno je vidikov, ki jih opisujejo standardi, a vendar želijo proizvajalcem puščati čim več svobode pri razvoju, oblikovanju … proizvoda. Standardi na eni strani onemogočajo razvoj proizvodov v poljubno smer, medtem ko na drugi strani omogočajo poenotenje proizvodov, da bi bolje ščitili kupca, mu omogočili lažji dostop, večjo izbiro … Standardi se skozi čas spreminjajo, tako kot se spreminja tehnologija, tehnološki razvoj, napredek, nova spoznanja. A vendar se standardi ne spreminjajo tako hitro kot se spreminja razvoj. Nekako velja načelo, da se standardi spreminjajo nekje na pet let, v kolikor obstaja potreba po spremembi.
Certificiranje kot drugi steber, skrbi, da so proizvodi dejansko skladni s pravili igre, ki so postavljeni s strani standardizacije. Gre za postopke, s kateri ugotavljamo skladnost proizvoda, še preden ga proizvajalec postavi na trg. Ti postopki imajo na različnih področjih lahko tudi posebna imena, kot na primer homologacija, na področju vozil, kot je ugotavljanje skladnosti na področju proizvodov, kot akreditacija na področju organov za ugotavljanje skladnosti … V odvisnosti od tveganj povezanih s proizvodom, se zakonodajalec odloči za različne sheme. V Evropski uniji je govora o modulih ugotavljanja skladnosti. Pri tem je modul A, ki predstavlja najnižjo stopnjo tveganj, podvržen t.i. »samodeklaraciji«, kjer proizvajalec sam oceni skladnosti (sam izvede postopek certifikacije). Nadalje modul B predstavlja t.i. »tipski certifikat« (nekoč znan kot Atest). Ti proizvodi so na nek način že tvegani, vsaj iz stališča zdravja in varnosti. Pregled tipa mora načeloma biti opravljen s strani tretje neodvisne strani – torej organizacije, ki v osnovi ni nikakor povezana s proizvodom. Je neodvisna, saj mora nepristransko oceniti skladnost proizvoda. V Evropski uniji so to Priglašeni organi. Če je bil v postopek certifikacije vključen priglašeni organ, je na proizvodu nameščena štiri mestna številka priglašenega organa, katerega lahko preveri vsakdo na spletnem mestu Nando. Najbolj tvegani proizvodi, morajo imeti poleg tipskega pregleda, še dodatni nadzor proizvodnega procesa. To je urejeno na različne načine, pri čemer priglašeni organ na enega od predpisanih načinov vsaj letno preverja ali je proizvajalec dejansko izdelal (izdeluje) proizvode, kot so bili podvrženi tipskemu pregledu. Preverja se tudi stabilnost proizvodnega procesa. Vsaka sprememba mora biti sporočena in preverjena s strani tega istega priglašenega organa. Osnovni namen postopka certifikacije je preveriti in oceniti izpolnjevanje zahtev (ugotavljanje skladnosti), ki jih za nek proizvod predpisuje standardizacija. CE znak, ki ga pozna Evropska unija namreč pomeni, izpolnjevanje bistvenih zahtev evropske zakonodaje, vezanih na proizvod. Da bi lahko postopek certifikacije izvedli objektivno (nepristransko), je potrebno pridobiti dokaze o izpolnjevanju zahtev.
Tu nastopi tretji steber, imenovan meroslovje. Meroslovje je veda o merjenju. Torej, če obstaja za proizvod neka zahtevana lastnost, ki jo je možno izmeriti, potem se to izvede v postopku preskušanja. Preskus (test) je namreč postopek ugotavljanja ene ali več lastnosti proizvoda (lahko tudi materiala, surovine … kakršnega koli vzorca). Tudi preskušanja se v osnovi izvajajo po enakih načelih, kot to velja za certificiranje. Pravila igre (zahteve za proizvod) so postavljene znotraj standardizacije (ali zakonodaje). V Evropski uniji velja t.i. domneva o skladnosti, ki pravi, da če je proizvod skladen s harmoniziranim standardom, potem je posledično skladen z zakonodajo. Za proizvode za katere obstajajo harmonizirani standardi (daleč o tega, da bi ostajali za vse proizvode) se lahko certificirajo in preskušajo po poenostavljenem postopku. Kar nikakor ne pomeni, da proizvod ne rabi izpolniti strogih zahtev. Tu bližnjic ni. Meroslovje se sicer ukvarja še z drugimi strokovnimi nalogami, tako da preskušanje tu služi kot primer uporabe. Meroslovje skrbi za meritve na vseh ravneh. Od primarne ravni, kjer govorimo o definicijah merskih enot, kot so meter, kilogram, sekunda, kelvin, mol, kandela, amper, izpeljanih merskih enot, predpon merskim enotam … vse tja do prenosa na nižje ravni meritev. Na najvišji ravni deluje BIPM, oziroma t.i. nacionalni meroslovni inštituti. Na koncu vi opravite neko meritev s tehtnico, s tračnim metrom, pomičnim merilom, momentnim ključem …
Če se lastnosti ugotavljajo skozi preskušanje, se merilni instrumenti kalibrirajo. S postopkom kalibracije se ugotovi dejansko stanje meril. S primerjavo kazanja merila in referenčne vrednosti (etalona) pod točno določenimi pogoji, se določi napaka kazanja merila. Vsak uporabnik s kalibracijo pridobi stanje, v katerem se nahaja njegovo merilo. Poenostavljeno rečeno, bo uporabnik s kalibracijo izvedel, koliko njegovo merilo laže, kako napačno vrednost prikazuje.
Če se za vse proizvode ugotavlja skladnost pred dajanjem na trg (preden jih proizvajalec sploh lahko postavi na prodajno polico), se za tiste ki so varnostno vprašljivi skozi čas, izvaja tudi periodični pregled. Teh proizvodov je kar nekaj, verjetno slehernemu posamezniku najboljši primer so tehnični pregledi vozil. Vsak lastnik vozila mora namreč skladno z zakonsko ureditvijo svoje vozilo vsake toliko časa peljati na kontrolo. V Sloveniji je sistem 4-2-2-1-, kar pomeni, da novo vozilo morate peljati na kontrolo po štirih letih (razen nekaj izjem), nato šesto in osmo leto, ter nadalje vsako leto. Obstaja še vrsto drugih proizvodov, ki so podvrženi periodičnim pregledom, a tega ne veste, če niste neposredno udeleženi. Vsako osebno dvigalo v javnih ustanovah ali več stanovanjskih stavbah mora biti letno pregledano. Vsak žerjav, ko ga postavijo, mora biti pregledan. Vsa oprema pod tlakom, kjer je stopnja nevarnosti visoka. Vsa merila, ki služijo obračunu, morajo biti periodično zakonsko overjena (poseben izraz se uporablja za merila) – tovrstna merila imate tudi doma. Števec porabe vode, porabe električne ali toplotne energije so zakonsko overljiva merila. Tehtnica v trgovini, kjer kupite sadje ali zelenjavo je redno zakonsko overjena najmanj vsaki dve leti. Pretočni števec za gorivo na bencinskem servisu je zakonsko pregledan vsaj vsaki dve leti. Nenazadnje, vozila za prevoz temperaturno občutljive hrane morajo biti redno pregledane. Ter še kopico drugih naprav, aparatur, strojev …
Vse to in še več je infrastruktura kakovosti, ki v ozadju skrbi, da vse poteka kot mora. Načeloma se kot uporabniki ne sprašujete ali ste dobili pravo količino goriva, ali ste dobili ustrezno kakovost goriva. Ker obstaja dovolj zanesljiv sistem, ki namesto vas skrbi, da obstaja velika verjetno ustreznosti prej omenjenega. Sistem deluje, zato se prav veliko ljudi ne vpraša o ustreznosti sistema. Seveda sistem ni brez napak, kot nobeden ni. A vendar se zdi infrastruktura kakovosti dovolj močan sistem, da se o njem ne dvomi preveč.
Primož
Naslednjič, 26. junij 2024, JAZ (vidim, slišim, govorim)