H kot HVALEŽNOST (Hvala)
28. 05. 2024
Naj bo to objem, ki pride sam po sebi, ki ni zaigran. Naj bo to poljub, ki je navdihnjen. Naj bo to beseda, ki je neizsiljena. Naj bo to pozorno poslušanje, ko je to potrebno. Naj bo to odgovornost, kot moralna potreba. Naj bodo to vsi lepi, majhni trenutki, ki skupaj tvorijo srečo.
Nekaj let nazaj sem se spraševal, če je ljubezen nekaj, kar je meni namenjeno. Kar bom doživel. A vendar je v osebnem življenju ni in ni bilo. Ne rečem, da v življenju nimam sreče. Čeprav pravzaprav ne verjamem v srečo. Ta pride s predanostjo, trdim delom, razmišljanjem o raznoraznih temah, težkih temah bi kdo rekel. Kaj je smisel življenja? Zakaj smo tu? Zakaj? Dobro vprašanje, ki terja globok premislek. Vse, kar doživimo v življenju, je šola iz katere se moramo učiti biti vsak dan boljši. Moramo se naučiti, kako bomo jutri boljši človek. A vendar sem šele pred kratkim zares spoznal, da te pravzaprav nekdo drugi naredi boljšega. Nekdo, ki ti daje vse, kot posledica, da ti njemu daješ vse. Brezpogojno. S polnim zaupanjem se predaš osebi, ki jo še nekaj dni, tednov, mesecev nazaj sploh nisi poznal. A vendar čutiš, da jo poznaš že leta, desetletja, od vedno. Kot bi bil tvoj dvojček. Ko točno veš kaj in kako. Ko nič ni težko. Ko vse delaš brez truda, a vendar izgleda kot, da se trudiš z vsem, kar znaš in imaš. Občutki so res nepozabni, neverjetni, nepovratni …
Vsak posameznik mora biti najprej hvaležen svojim staršem, saj so vendar oni, ki so ti dali življenje. Posledično njihovim staršem, da so vzgojili svoje hčerke ali sinove tako, da so le ti lahko to prenašali na nas. In ta hvaležnost je vendar nekako drugačna. Ni vprašljiva. Ne sme biti. Nikakor ne morem, da ne bi bil večno hvaležen svojima staršema, svoji družini, da sem to kar sem. Da so me naučili, kaj je prav in kaj narobe. To je tisto bistvo vzgoje otroka. Da so me vzgojili v otroštvu na način, da sem lahko kasneje razvil ves svoj potencial. Da sem se lahko učil naprej v mladosti, da sem zvedav, da znam misliti s svojo glavo, da sem včasih tudi svojeglav, drugačen. Človek se stalno uči, se razvija in ima željo, hrepenenje po nečem, kar mu mogoče ves čas ni niti povsem znano. Kar je na nek način neznano in to je lepota življenja. Človek se v otroštvu nauči razmišljati na način, kot razmišlja celotno življenje. Seveda pridobi ogromno znanja kasneje, da lahko svoje razmišljanje nadgradi. Ga podkrepi z goro podatkov, goro svojih in drugih izkušenj, tradicije in ugotovitev iz preteklosti. Pri starših moram poudariti, da nihče ne bi smel izpustiti svojih staršev na način, da bi jih pogrešal, ko jih več ni. Zato vsakomur toplo priporočam, da neguje odnos s svojimi starši, dokler jih ima ob sebi. Ker kaj hitro se lahko zgodi, da odidejo za večno. In lahko se zgodi, da so odšli v trenutku, ko niste bili v najboljših odnosih, ko ste bili odtujeni. Pogovorite se, zgladite spore, ne držite svojih čustev v sebi. Ne bom vam žal. Sam sem ob izgubi očeta spoznal, na srečo, da nikoli ni prepozno za premirje. Ujel sem dobesedno zadnje ure. Šele kasneje sem spoznal, da se je takrat poslovil o mene, kljub temu, da tega takoj nisem dojel kot slovo. To me še danes pomirja in mi prinaša mir v mojo dušo. Ne predstavljam si, kako bi se počutil ob misli, da tega ni bilo. Da je odšel takrat, ko nisva bila v dobrih odnosih. Verjetno bi me žrlo do konca mojih dni.
Sestre in bratje na drugi strani nosijo posebno in trajno vez. Čeprav se pogosto ne razumemo med seboj, se imamo radi na svoj prav poseben način. Bratska ljubezen nikoli ni vprašanje. Kljub temu, da včasih ne prenašamo en drugega, bi storili vse en za drugega. Navsezadnje odraščaš skupaj z njimi. Se igraš z njimi. Se zabavaš z njimi. Točiš solze z njimi. Storiš vse, kar je potrebno. Globoko v sebi zares želiš, da jim gre dobro, da jim uspe. Da živijo, kot si sami želijo. Nikakor jih ne želiš prizadeti, zato jim vsake toliko kaj ne poveš, jim kaj prikriješ. Napaka. Velika napaka. Prej ali slej se obrne in ti je žal. Bodi odgovoren. Razumi jih, saj ne veš, kaj se jim dogaja. Opazuj jih in jim pomagaj, ko vidiš, da pomoč potrebujejo. Na vsak način jih poslušaj. Povedati sestri ali bratu kaj te muči, kaj ti leži na duši je najtežje. Neverjetno težko. Težje kot komurkoli drugemu. Kako nenavadna je ta vez med sestrami in brati. Posebna in brez primerjave z drugimi odnosi.
Razvijamo se dejansko celotno življenje. Sam moram izpostaviti vsaj dva človeka, ki sta me naučila ogromno. Predvsem sta mi dala priložnost, da sem se učil sam, da sem se učil od najboljših. Nekako jih smatram, kot moja mentorja, kot druga starša. Tako sta se in se še vedno tudi onadva obnašata do mene. S svojim delom jima poskušam vrniti vse, kar sem dobil od njiju, a vendar imam vedno znova občutek, da nisem še niti začel. Da sem v zaostanku. Velikem zaostanku, ki ga nikoli ne bom uspel zmanjšati. Veliko je bilo zares lepih trenutkov, iz katerih sem pogosto črpal energijo, ki so mi jo drugi samo pobirali. Vedno sem bil dobrodošel, vedno sem se počutil sprejetega, čeprav so bili tudi težki trenutki. Čas, ko ni bilo vse kot mora biti. Je že moralo biti tako. Če bi bilo vse lepo, potem bi bilo vse povprečno. Morajo obstajati slabi trenutki, da bi lahko cenili tiste zares lepe trenutke v življenju. Hvala vama in ostalim članom družine, da so me sprejeli medse, kjer se še danes počutim kot član, kot enakopraven član. Tako se počutim in hvaležen sem za to. Vedno bom, saj sem zares spoznal, kaj je v življenju pomembno in kaj so stvari, za katere se ni potrebno obremenjevati. Stvari, na katere nimaš vpliva, niso omembe vredne. Obremenjuj se za stvari, na katere imaš vpliv, torej najbolj in zgolj zaradi lastnih dejanj, besed, svojega obnašanja, razmišljanja, dela … hvala za priložnost.
Hvaležen moram biti za vse izkušnje v preteklosti, ki so me naučile biti jaz. Ki so me oblikovale. Ki so me učile. V lepih trenutkih ustvarjamo vtise, medtem ko se v slabih učimo, kako se jih znebiti. Kako biti boljši. Kako sam vplivati na to, da je slabih trenutkov kar najmanj. Zato v življenju menjaš ljudi, s katerimi se družiš, s katerimi preživljaš svoj čas. Tudi prijatelje, kolege, celo partnerje, če ti niso pripravljeni ali sposobni rasti s teboj. Nekateri pač ostanejo v svojih dvajsetih in nikoli zares osebnostno ne dozorijo. Nikakor ne razumem ljudi, ki ves čas krivijo svoje starše (ali kogarkoli drugega) za vse, kar se jim dogaja. Za to, kakšni so. Človek se mora razviti sam, zato se mora osamosvojiti. Na nek način mora pretrgati vez s starši in zaživeti svoje življenje. Mora razmišljati s svojo glavo. Mora si ustvariti svoj pogled na svet, svojo miselnost, svojo osebnost. Ta ga opredeljuje, nikakor ne starši ali drugi. Bodi mojster svojega razuma, bodi upravitelj svojih misli. Ne sledi. Bodi sam svoj človek in stoj na svojih temeljih. Vse izkušnje, ki so botrovale moji osebnosti, so neko obdobje. So vpliv enega ali več ljudi, ki so bili v danem obdobju del mojega življenja. Nekateri so še vedno, nekateri so odšli za vedno, nekateri so se umaknili, nekateri so izrabili moje zaupanje, nekateri so me prevarali, a od vsakega sem se nekaj naučil. Od prav vsakega, zato ne smem biti, in niti nisem nehvaležen tem ljudem. Vsak mi je dal nekaj, da sem se učil lekcij, ki mi v življenju sedaj pomagajo.
Zadnje obdobje je posebno. Je enostavno povedano lepo, čudovito. Daje smisel, ki je bil že skoraj pozabljen. Smisel življenja namreč ni v tem, kar smo ustvarili ali kar imamo. Smisel sam vidim v tem, kaj sem sam kot človek sposoben dati. In res ni težko dajati, ko veš da dobiš dvojno nazaj. Ko nič ni težko. Ko vse delaš dobesedno brez razmišljanja, brez napora. Ker enostavno veš, kaj je storiti. Veš kaj oseba poleg tebe čuti, veš kaj je tisto, za kar je vredno biti. Je neverjeten občutek svobode, a je tudi ogromna odgovornost do te osebe. Zato vedno poskusim povedati, kako čutim. Kako se počutim v danem trenutku. Niti ne, kaj me moti. Ker pri vsem skupaj ne smem(o) imeti lastnih pričakovanj. Nikoli ne smemo pričakovati nekaj v zameno za to, kar dajemo. Nikoli. To pride samo od sebe. Kot posledica mojih lastnih dejanj. Vedno je pomembno kaj čutimo, ne kaj si želimo. Še najmanj, kaj bi si želeli od partnerja. Zato, če kaj ne vem, vprašam. Želim, da stvari gredo v pravo smer. Da se izboljšam. Ker če ne vem, se ne moram izboljšati. V odnosu je pomembno, da smo si blizu, da povemo dobro in rešujemo slabo. Breme postane s časom samo težje. Pogovor mora biti vedno vodilo pri izboljševanju odnosov. Odkrit pogovor reši marsikateri, celo največje in na prvi pogled nerešljive probleme.
Moram biti zares hvaležen za priložnost, ki sem jo dobil v tem zadnjem obdobju. Moram. In tudi sem. Ljubezen je nekaj, kar te doleti enkrat (nekateri pravijo tudi večkrat) v življenju. Udari kot strela z jasnega. Je najmočnejša sila, ki to zares ni. Je skupek doživetij, ki dajejo občutke sreče, spoštovanja, ponosa … Ko enostavno vemo, da obstaja nekaj več, nekaj boljšega, lepšega. Nekdo. Oseba, ki ti daje energijo, ko je nimaš. Te posluša, ko si na tleh in govori, ko rabiš nasvet. Ki te dopolnjuje. Ki ti napolni dušo. Ki te pobere, ko padeš. Ki te brcne, ko rabiš brco. Ki ti prinaša sonce, ko je tema. Ki te pusti govoriti, četudi je imela prečudovit dan, samo, da lahko poveš, kako slab dan si imel sam. Ki te pusti biti to kar si. Ki te ne želi spremeniti po svoji meri, ampak te sprejme kot si. Ki te brani pred ljudmi, ki ti želijo slabo. Ki te podpira. Ki te spoštuje. Ki te občuduje. Ki deli s teboj vse lepe in slabe trenutke. Ki te ljubi z vsem, kar ima. Ki je … Oseba, ki te v vseh pogledih dela boljšo osebo. Hvala ti. Hvala ker si. Hvala ker si prišla.
Primož
Naslednjič, 12. junij 2024, INFRASTRUKTURA KAKOVOSTI