G kot CILJ (Goal)
15. 05. 2024
Že kje začeti in v katero smer teči, zna biti povsem osnovna težava, če obstaja začetek in konec – cilj. Zakaj ljudje na splošno v življenju nimajo jasnih ciljev? Zakaj nekateri živijo iz dneva v dan kot pravijo? Nenazadnje, še bolj nelogično, zakaj si v poslu ne postavljamo jasnih ciljev? Kako posameznik v podjetju ve kam naj teče, v katero smer, kako hitro … Ko pomislimo na tak način, je to res čisti nesmisel. Sam nisem nikoli bil resen športnik. Kot otrok smo na ulici seveda poskusili vse športe, kar se jih je poskusiti dalo. Nikoli nisem zares treniral, vsaj ne redno, ne s ciljem, da postanem športnik. Verjetno, ker nisem v otroštvu razvil tekmovalnosti, vsaj ne tiste na dovolj visoki ravni. Zdravo tekmovalnost že, a nikakor ne za vsako tekmo, kakršno koli tekmo. Pa naj bo to na ulici, v pogovoru, v omizju, pri kartah, pri družabnih igrah. Seveda to ne pomeni, da zmagati ni lep občutek. In zase lahko rečem, da sem kar nekajkrat v življenju zmagal. V zadnjem obdobju sploh. A sem vložil napor v to, da se zmagal. Predvsem sem delal na sebi. In zmaga daje tisti dober občutek, da je tvoj trud vreden, poplačan. Da je opažen. Da nisi vložil napora zaman. Če si človek res nekaj zada, se temu zaveže, je res vse mogoče. Večino uresničljivih ciljev je namreč možno doseči z vloženim trudom.
Cilji ne smejo biti (pre)visoko leteči, ker potem bi temu lahko rekli sanjarjenje. Ne vem, če bi sanjam dali ta pomen, da lahko dosežejo premike. Cilj sam nikakor ne enačim z (za)obljubami, ki jih naredimo. Zelo znane so novoletne obljube sebi ali drugim. Te so bolj povezane s spoštovanjem nečesa. Mogoče celo s tem, kaj ne bomo ali bomo počeli. Zaobljuba se prelomi, se ne spoštuje. Govora je o samodisciplini, kako odločeni zares smo. Ali smo karakter, kot radi Slovenci rečemo. Večino, vsaj statistično, smo nekoč v življenju sebi dali obljubo, da bomo prenehali kaditi. Sam sem bil že tam. Težko je prenehati, sploh če je to neka hitra odločitev. Odločitev na podlagi nekega trenutka. Ker nas nek dogodek, trenutek, moment pripravi do te hipne odločitve. Neuspeh je skoraj gotov. Ne moreš se danes odločiti, da boš tekač in kar naslednji dan zmagati. Enostavno ne gre, in to nam je povsem jasno. Pri kajenju (ali podobnih osebnih razvadah) pač ne. Mislimo, da zmoremo brez priprave, brez mentalne priprave, brez fizične priprave, brez vsakršnega treninga. Nima veliko ljudi, tako močno voljo, odločenost, da je to sposobna izvesti na tak način. Sam lahko povem, da sem kar nekaj časa premišljeval o tem, da neham. In potem je res nastopil tak trenutek. Kaplja čez rob. A vendar sem pred tem vsaj nekaj mesecev razmišljal o tem, da neham. Bilo je veliko lažje. Tu vas ne želim prepričati, da nehate kaditi, ker sem sam namreč spet kadilec (ponovno začel po štirih letih premora). Želim povedati kako zelo je potreben mentalni trening. Ta del mi je vedno bolj ustrezal v življenju. Igraš kot treniraš. Torej če ne treniraš, ne boš igral. Če se miselno ne pripraviš na končanje, boš kadil naprej in ne boš nehal. Verjetno se sprašujete zakaj sem spet začel. Ne vem, verjetno ker mi to prinaša neke vrste užitka. Verjetno tudi zato, ker sem tako enostavno prenehal prvič, da pričakujem, da mi tudi drugič ne bo težko. Verjetno.
Cilj bolj vidim, kot končno postajo neke poti. Če je obljuba bolj postavljanje mej sebi (včasih tudi drugim, kar sicer ni logično), je cilj tudi potovanje. Pot lepih trenutkov, a tudi nenadnih ovir. Užitkov in trpljenja. Neskončno črno-belega, dneva in noči, jin in janga … nasprotij. Včasih prav neverjetnih nasprotij. Cilj mora biti zato jasen, kar včasih ni ravno enostavno. Zamislite si cilj podjetnika začetnika. Kaj naj si postavi za cilj? Kaj je jasen cilj? Da bo uspešen! To statistično gledano ni najboljši cilj. Mladi podjetnik namreč tekmuje s tisočimi, milijoni drugih, ki imajo vsaj tako, ali verjetno celo veliko bolj jasen cilj. Kako bo uspel, če tekmeci bolje vedo kaj hočejo? Ne bo, oziroma bo to tekma z znanim izidom. Nemogoče je tekmovati, če vnaprej veš, da si zadaj in ne moreš, ne znaš naprej. Neuspeh je zelo verjeten. A kljub temu vztrajajo. Držijo glavo v pesku. Delati stvari, ki so vnaprej obsojene na neuspeh, je res nelogično. Cilj mora biti jasen, strukturiran, razčlenjen, komuniciran … In tudi pot do cilja mora biti na nek način začrtana. Pot se spreminja, glede na ovire, ki prihajajo na tej poti. Sam opazujem mlajšo sestro, ki se trudi postati samostojna podjetnica. Občudujem jo, ker se je podala na lastno pot. Se trudi, izobražuje, želi. A vendar jo vidim kako trpi, ko včasih celo obupava, ker ne naredi preboja, ko nikakor ne stečejo stvari, kot bi morale. Bolje rečeno, kot bi lahko. A vendar se trudi in to šteje na dolgi rok. Delati majhne korake, majhne uspehe. Rabimo majhne cilje. Poslovni svet je krut in zna biti brutalen. Kot človek moraš biti mentalno močan. Moraš biti pripravljen na neuspeh. In pomembneje, moraš se biti pripravljen naučiti iz neuspeha. Se pobrati in nadaljevati. Življenje je polno neuspehov, in samo tisti, ki se iz teh neuspehov nekaj naučijo, bodo nekoč zmagovalci. Bodo.
Kako pomembno je imeti jasen cilj, sem sam na svoji koži ponovno občutil pred kratkim. Celo življenje se nekako borim z odvečnimi kilogrami. Nekako. Čeprav prav zares nisem nikoli zaradi tega trpel. Kar precej tega se je nabralo skozi leta. Zadnjič mi je nekdo rekel, da če vsako leto pridobiš zgolj en kilogram, en samcat kilogram telesne mase, boš med svojim dvajsetim in štiridesetim letom pridobil dvajset kilogramov. No, sam sem točno na tem, oziroma sem pridobil še kak dodaten gram poleg vseh omenjenih kilogramov. Kar nekaj časa sem sam sebi obljubljal, da bom nekaj storil. Bom. Manjkala je motivacija, manjkalo je nekaj, da me zdrami. Jasen cilj. Miselno sem se pripravil in nekako bil pripravljen, a ni bilo pike na i. Ni bilo nekoga, ki me spravi iz cone udobja. Kar nekaj teh trenutkov, ko sem prišel do točke »preloma« se spomnim ob pisanju tega sestavka. Ena od teh je bila ena od zdravnic, ki mi je rekla nekako takole: »hujšaš ko v resnici ne hujšaš«. Nisem si mogel kaj, da ne bi vprašal, kaj misli s tem. V resnici nisem dojel kaj je menila s tem. Možgani so zanimiva reč. Zelo zanimiva reč. Ko vedo, da ne bodo dobili hrane, čuvajo zaloge – to je ta en kilogram vsako leto. In obratno. To je bil njen odgovor v kratkem povzetku. Dalo mi je misliti. Res sem razmišljal kako naj ne hujšam in hkrati hujšam. Paradoks. Kot mnogo stvari, s katerimi smo obkroženi. Zadnji trenutek in končna streznitev, je bilo službeno fotografiranje. Streslo me je, ko sem videl svojo »profilno« fotografijo. Ravno neki dan sem jo videl spet. Drug človek.
Torej, kako začeti? Postaviti si cilj. Cilje. Jasne in uresničljive cilje, ter dati vse od sebe. Se potruditi. Ali kot sam rad pravim »all-in«. Nikakor nisem želel ponoviti napak iz preteklosti. Zgodovina je najboljša učiteljica. Ker kilograme sicer izgubiš preprosto. Poraba mora biti večja od vnosa. Preprosta matematika. Vložiš veliko fizičnega dela, treniraš, telovadiš, hodiš … karkoli že, da pokuriš več kot vneseš. Spremeniš dnevno rutino in začneš vaditi. Ali na drugi strani vneseš manj kot porabiš ob trenutnem ritmu. Prvo sem že poskusil. Seveda, sem imel rezultat. Načeloma, če telovadiš ni problema izgubiti mase. A težje je potem ohraniti, ko in če prenehaš z vadbo. Meni osebno to ni pri srcu, sem bolj miseln človek. Večkrat sem potem v obdobju po treningu dobil dvakrat toliko kilogramov nazaj. Sem kar jedec. Rad imam dobro hrano. Torej bo treba na nek drugačen način priti do cilja. Manj zaužiti, vsaj kalorij. Nisem se odpovedal hrani, nikakor ne. Spremenil sem nekaj malenkosti, tistih, ki so predstavljale največji delež sladkorjev in kalorij. In nikoli, res nikoli nisem možganom odrekel tistega, kar so si v danem trenutku zaželeli. Razen prvih nekaj tednov, takrat sem trpel. Priznam. A cilj je bil jasen. Zato je bilo lažje. V bistvu razen teh nekaj prvih tednov, kasneje nisem zares trpel – tudi trenutno ne trpim. Omenjam cilje. Seveda obstaja en moj končni cilj kilogramov (99, ali če želite manj od 100), a vendar sem začel z majhnim ciljem. Redno spremljanje – tehtanje (poklicna deformacija) je nujno potrebno. Ne prepogosto in ne preredko. Vedno ob istem delu dneva (zjutraj). Telesna masa namreč niha že na dnevni ravni. Prvi vmesni cilj sem si postavil po prvem tehtanju. Zaokrožen na pet kilogramov – navzdol seveda. Premisliš v glavi, kdaj bi to lahko uresničil – 2 meseca – in si postaviš datum. Spremljaš napredek, in tako po korakih navzdol. V nekem trenutku se pot navzdol ustavi. Prva ovira. Dobro, naredim premor in imam cilj vzdrževati prejšnji cilj. Dobro sem pretental svoje možgane. Vsaj pri meni je pavza delovala. Osebno, so mi mesečni ali celo dvomesečni premori pomagali. Vsaj v času, ko je hrane na pretek (okrog prehoda is starega v novo leto).
Cilji in koraki do cilja so vedno pomembni. Brez tega ne moremo uspeti, oziroma je uspeh bolj kot ne posledica drugih dejavnikov in ne nas samih. Če izgubimo telesno maso brez razloga, smo verjetno bolni, kar si nihče ne želi in ni dober znak. Tako se čudim vsem tistim podjetjem, ki nimajo ciljev, nimajo strategije, nimajo vizije. Težko uspemo brez ciljev. V bistvu je uspeh brez ciljev že preživetje podjetja na dolgi rok. Dobra ideja nam lahko prinese uspeh, a brez ciljev, bo ta uspeh hitro prešel v neuspeh, saj bo prej ali slej nekdo prišel še z boljšo idejo, tako kot smo nekoč prišli s tako isto idejo in nekomu drugemu povzročili neuspeh. Mogoče na samem začetku res ni potreben dolgoročni cilj, saj je oblikovanje, udejanjanje ideje cilj sam po sebi. A nadalje je pomembno, kako razvijati to idejo ali dobiti nove, boljše ideje. Da dosežemo nek cilj, potrebujemo nekaj osnovnih sestavin. Vsaj znanje, delo in sredstva, so vedno potrebni. Torej moramo vlagati v znanje, pridobivanje znanja, učenje, vajo, spoznavanje … ter hkrati vložiti delo, energijo in imeti potrebna sredstva – orodja vseh vrst. Ko morate doma narediti ptičjo hišico, morate imeti znanje, ki ga lahko enačimo z načrtom in uporabo orodja, morate imeti material in orodja za gradnjo, pri čemer morate na koncu vložiti še delo, da bo ta hišica zares zasijala v soncu.
Povsem enako je v odnosih (o katerih sem nekaj pisal že v prejšnji črki z naslovom Oblika). Brez ciljev ni odnosa. Cilji morajo biti sporočeni, moramo se pogovarjati o ciljih. In ko je cilj ukrojen, se posvetimo poti do tega cilja. Ciljem v osebnem življenju lahko rečemo tudi smisel. Kaj je smisel našega življenja. Dobro vprašanje. Biti srečen? Uživati? Kaj pomeni sreča ali užitek. Sam bi rekel, da je smisel življenja rast, osebnostna rast. Biti danes boljši od včeraj, biti odgovoren do vseh. Najprej do sebe. In tu se skriva sreča in užitek, ko veš da si danes boljši od včeraj. Ko veš več. Ko znaš to znanje prenesti na druge. Ko si hvaležen za vse kar si.
Primož
Naslednjič, 29. maj 2024, HVALA (hvaležnost)