F kot FORMA/OBLIKA
29. 04. 2024
Kako se oblikujemo v družbi, kako gledamo na družbo. In tu moram omeniti tradicijo. Sem namreč tradicionalen človek, z veliko mero občutka za nova dognanja znanosti, človekovega napredka. Tradicija pomeni znanje, ki se je nakopičilo skozi zgodovino človeštva, pomeni vse zapise, ki jih je kadarkoli človek naredil in ostajajo živi spomini nekega dogajanja, pomeni ohranjanje obredov, ki plemenitijo človeka in mu na nek način dajejo smisel. Obredi, ki se ohranjajo so namreč nekaj, kar človek globoko v sebi vzame za svoje, kljub temu, da jih mogoče prav dobro ne razume. Vztrajanje pri nekem obredu, pa naj bo to nedeljsko kosilo ob družinski mizi ali tedensko srečanje uprave v podjetju, daje rezultate, daje smisel. A le če pristopimo k njim z vsem svojim srcem, z vso iskrenostjo in če vztrajamo. Kdaj veste, da imate neko osebo radi? To se ne zgodi kar v danem trenutku, to ni datum ali ura trenutka, ampak je vztrajnost, je več majhnih stvari, ki dajejo občutek, da imate nekoga radi. Z družinskimi člani preživite celotno otroštvo, in ta vztrajnost vam daje ta občutek.
V bližnji preteklosti sem bil udeležen v osebnostno profiliranje. Nekakšno obliko mene, kaj sem, v kaj sem se oblikoval in kdo sem postal. Iskreno, nisem ravno navdušen nad tovrstnimi zadevami. A kljub temu, mi je po predstavitvi rezultatov, bilo takoj jasno, da sem to jaz. Da sem dobil ogledalo sebe, obliko mene. Lahko rečem, da sem se dobro nasmejal, kako dober opis sebe sem dobil. Ne, da se nebi poznal, ampak vseeno je zanimivo prebrati rezultate v drugačni obliki. Nenazadnje sem osebi, ki mi veliko pomeni, dal profil v branje in pravi, da je zadetek v polno. Da sem to jaz. Nekako sem spremenil mnenje o teh stvareh, ker ti omogočijo drugačen pogled, te prisilijo v razmišljanje. Kje se lahko kot človek izboljšaš, katera so področja, kjer ti ne gre najbolje, ter kaj je dobro in to izpostavljaš, to počneš. V vseh odnosih je namreč pomembno, kako se počutijo ljudje ob tebi, in ne kako se počutiš ti sam. Če se drugi počutijo dobro, obstaja velika verjetnost, da se boš tudi sam počutil dobro. Kar obratno, če se sam počutiš dobro, ni nujno. Nazadnje sem pred kratkim slišal dobro misel: »Človek v življenju izloči osebe, ki ga omejujejo pri njegovem razvoju, pri njegovi rasti«. In žal, po mojem mnenju nekatere osebe ostanejo v mladosti, ne rastejo v svoji obliki razmišljanja. Delaš kar razmišljaš, obnašaš se kot razmišljaš, govoriš kot razmišljaš, izžarevaš to kar razmišljaš. To kar misliš, to si.
Odnosi, ki jih doživljamo v življenju se v grobem delijo na tri glavne oblike. Prvi, v katere smo na nek način primorani, so odnosi, ki se nanašajo na naše skupne dejavnosti. Družbeni odnosi ali odnosi v skupnosti. Kot državljani smo na primer v odnosu z ostalimi državljani, ker nas veže skupna zakonodaja, skupna načela, vrednote … Tem odnosom pogosto ne namenjamo dovolj pozornosti. Na primer, odnosa z osebnim zdravnikom se veliko bolje zavedamo šele v trenutku, ko zbolimo. Druge vrste odnosov, ki so večinoma povezani z našo poklicno potjo, lahko rečemo sodelovanje. Odnosi ob sodelovanju. Za prve in druge bi lahko rekli, da so priložnosti, oblika priložnosti. Nenazadnje ima slovenščina lep pregovor (še en lep primer tradicije, ki se ohranja). Obleka naredi človeka. Ob tem se pogosto vprašamo, zakaj sodimo po videzu? Kako drugače naj ocenimo človeka, ko ga prvič vidimo? Kako? Vse ljudi, ki jih poznamo smo nekoč videli prvič. Sam ta pregovor vidim v tej smeri, na ta način. Če pristopim k osebi iskreno in sem se pripravljen v prvem trenutku v celoti, z vsem kar imam in kar sem, zavezati temu odnosu – kakršen koli že je – potem je prvi vtis pomemben. Zelo pomemben. Človek z obleko pokaže svoje vrednote, svoje spoštovanje do osebe, s katero se bo srečal, katero bo spoznal. Pred kratkim sem spet sam sebi dokazal, da je prvi vtis zares pomemben. Rožica pri ženski res naredi prvi vtis. Globok prvi vtis. Zavedam se, da je možno to tudi zaigrati, se naučiti narediti dober prvi vtis. Tudi to je del spoštovanja, do partnerja v življenju, v poslu, v družbi, kjerkoli. Prej ali slej, se izkaže, da lahko igrate nekaj časa, nikakor pa ne dalj časa.
Kot tretji so tu še odnosi v osebnem življenju, ki so za človeka, kot čuteče bitje tudi najbolj pomembni. Tu materialne dobrine izgubijo sijaj, čeprav je mnogo ljudi, ki mislijo drugače. Žal. Zato pogosto zanemarjamo tudi te odnose. In to z ljudmi, ki jih imamo najraje. V nekem trenutku to obžalujemo. Dalj to odlašamo, težje je, večje je kasneje obžalovanje. Ko nam umre sestra ali brat, s katerim nismo bili v najboljših odnosih, se šele zavedamo, da nismo več storili za izboljšanje tega odnosa. Tako malo je potrebno. Dandanes so ljudje en klic stran. Vse ovire je možno preskočiti, če pristopimo z resnim namenom in vztrajamo.
Vsi odnosi se pri ljudeh razvijajo v različnih obdobjih, tako se v otroštvu najprej učimo odnosov v osebnem življenju, nadalje skozi izobraževalni sistem razvijamo odnose vezane na skupne dejavnosti in na koncu tiste vezane na sodelovanje. Seveda imajo vsi ti odnosi skozi različna življenjska obdobja različno pomembnost. Vsak odnos do druge osebe, temelji najprej na odnosu do samega sebe. Zato v odnosih z drugimi pogosto nezavestno iščemo vzorce, ki smo jih občutili v otroštvu v odnosu do staršev oziroma družine. Odnosi so nezavestni eksperimenti, ki se nam dogajajo celotno življenje, če to hočemo ali nočemo. Odnos do dela, ni neposredno povezan z odnosi med ljudmi, a je posredno velik dejavnik pri odnosih do drugih. Odnos do dela na osnovni ravni razvijemo v otroštvu oziroma mladosti, kasneje človek težko razvije povsem drugačen odnos do dela. Fizičnega dela. Mentalno delo se v osnovi v ničemur ne razlikuje od fizičnega dela, saj fizikalno za vsako delo potrebujemo energijo. Več energije vložimo, večji bo učinek. Zato rabimo ljudje več razmišljati, več zavedanja potrebujemo kot družba. Nikoli ne veš v kakšnih okoliščinah se nahaja drug človek. Včasih si niti ne predstavljamo, kaj doživlja. A vseeno sodimo, hitro obsojamo, prehitro.
Odnos je kot zid. Vsak osnovni kamen je pomemben, saj predstavlja delček celotnega zidu. In če en kamen ni lepo ali pravilno obdelan, le ta izstopa iz celote, ter povzroči nepravilnost pri nadaljnji gradnji ko se zid vzpenja. Zato je ključna naloga vseh nas, da pomagamo in dajemo zgled drugim. Pri tem se kaže odnos jaz – ti – mi vsi, oziroma oblika razmerja med posameznikom in skupnostjo. Pripravljenost medsebojne pomoči mora biti obojestranska, torej če z ene strani ni pripravljenosti, razmerje ne daje rezultata oziroma razmerje ne bo dolgotrajno. S tega stališča je za odnose zelo pomembna izbira. In spet se vračamo k prvemu vtisu. Redko kdaj preverimo osebo s katero se spustimo v odnos, razen mogoče v poslu, kjer skozi tveganja predhodno ocenimo stanje in sprejmemo neke ukrepe. Sicer to delamo redko, vsaj zavestno ne. Nekako skočimo v vodo. Iskrenost kot dejavnik odnosa je ključen v povezavi s trajanjem odnosa. Načeloma med ljudmi prevladuje občutek, da dlje kot želimo da odnos traja, bolj iskreni moramo biti. Osebno mi ta misel ni povsem všeč, ker iskrenost mora biti polna, brezpogojna. Od samega začetka. V odnos moramo iti »all-in«. Pri tem mi je zanimiva prisega ameriških sodišč: »Resnica, vsa resnica in nič drugega kot resnica«. V tem se skriva več kot mogoče prepoznamo na prvi pogled, saj resnica zame nikakor ni obratno sorazmerna z lažjo. Resnica niti ni enako iskrenost, a vseeno je zanimiv razmislek o nekakšni tri-plastni prisegi. Osebno mi je pri srcu tudi izjava Abrahama Lincolna: »Nekaj ljudi lahko ves čas zavajate, nekaj časa lahko zavajate vse ljudje, ne morete pa ves čas zavajati vseh ljudi«.
Za konec sem dolgo iskal neko primerjavo, ki bi bolj plastično opisala vse dejavnike odnosov med ljudmi. Najboljša se mi je zdela primerjava s piramido. Stranice piramide predstavljajo različne odnose. Na spodnji stranici, se nahajajo odnosi v osebnem življenju, saj so ti osebni in jih ob postavitvi piramide na površino do neke mere skrivamo. Na ostalih stranicah imamo ostale odnose, ki so normalno bolj odprti drugim. Piramida je napolnjena z različnimi tekočinami, ki predstavljajo posamezne dejavnike in tiste z največjo težo ležijo na dnu piramide in obratno. Pomembnih dejavnikov v odnosih je več kot tistih nepomembnih in volumen piramide spodaj je bistveno večji kot zgoraj. Probleme v odnosih najlaže ponazorimo z vrtanjem v piramido. Če zavrtamo zgoraj bo nekaj manj pomembnih dejavnikov izteklo takoj, medtem ko bodo ostali pomembnejši dejavniki zgolj počasi izhlapevali. Pri tem imamo časa za krpanje lukenj oziroma odnosa. Ko pa izvrtamo spodaj, bo tekočina začela odtekati v odvisnosti od velikosti luknje oziroma velikosti problema, s tem da bodo najprej iztekli pomembni dejavniki in časa za krpanje v teh primerih velikokrat niti nimamo. Dejstvo je, da ljudje brez odnosov ne moremo živeti, pri čemer se vsa lepota slehernega odnosa skriva v nas samih. In to nam daje oblika našega uma, našega razumevanja, našega razmišljanja.
Primož
Naslednjič, 15. maj 2024, CILJ(i)