D kot DELO (Work)
02. 04. 2024
Slovenci imamo nekaj zanimivih pregovorov. »Kdor ne dela, naj ne jé.« »Brez dela ni jela.« Ti pregovori izhajajo iz nekega drugega časa, nekega drugega obdobja. Ko je bilo veliko prebivalstva vezanega na obdelovanje zemlje. Mogoče se danes to malo po malo vrača. Seveda v povsem drugem okvirju. Kar nekaj ljudi ima spet svoj vrt, kjer pridela nekaj zelenjave. In kako dobra je ta zelenjava. Čeprav nisem ravno prepričan, da je vedno dejansko toliko boljša od tiste v trgovini. Jaz bi veliko pripisal vloženemu trudu in nenazadnje ponosu, ki nam ga Slovencem tako zelo manjka. Nisem ravno prepričan, da, če bi vam nekdo to isto zelenjavo, ki ste jo pridelali vi sami, nastavil v trgovinsko polico in bi jo kupili, imeli isto prepričanje. Dejstvo je, da je hrana v trgovini, kakor koli se to čudno sliši, pod bistveno večjim nadzorom, kot tista vaša doma vzgojena. Ta je samo pod nadzorom vaših oči. Medtem, ko morajo proizvajalci hrane imeti vgrajenih v svoj proces cel kup varovalk, analiz, nadzorov, kontrol … Ne trdim, da je vse oh in sploh. A dejstvo o nadzoru proizvodov še kako velja. In to je tudi del nas. Del LOTRIČ Metrology, ki skrbi za to, da so merilni instrumenti uporabljeni pri analizah, ustrezni, točni (kalibrirani). Vse to bi lahko opisali z infrastrukturo kakovosti. Kot obstaja cestna in železniška infrastruktura, obstaja tudi infrastruktura kakovosti. Le, da je ne vidite kot ceste in železnice. Načeloma je to dober znak, saj sodnika na tekmi, če ga ne opazite, pomeni, da dobro opravlja svoje delo. Menim, da infrastruktura kakovosti v Sloveniji dobro opravlja svoje delo. Verjetno tudi širše v svetu. O njen, razen tistih, ki delamo v sistemu, ne ve veliko ljudi prav veliko. Zato, da vi brez skrbi pridete na bencinsko črpalko in natočite ustrezno gorivo in zanj plačate toliko, kot ste natočili količinsko. Zato, da vi brez skrbi pridete v trgovino in vzamete sadje, zelenjavo, meso in plačate toliko, kot ste stehtali. Zato, da v lekarni pravilno zmešajo kremo, kapljice za oči. Zato, da količinsko pravilno obračunajo vašo porabljeno elektriko in vodo. Zato. Zato je pomembno, da ta sistem deluje. In deluje. Verjemite. Zgodijo se napake, a se ne dogajajo.
»Kdor dela, greši.« Najtežje je početi nič. Saj niti ne veš, kdaj si prost. Kdaj zaključiš. Delo daje smisel ljudem. Ne vsako delo, da se razume. Najbolje tisto, v katerem uživate. Takrat še čas hitreje mine. Nek prijatelj mi je nekoč rekel: »Zelo rad in brez težav zjutraj grem v službo. Veliko težje je potem čakati osem ur, da lahko grem.« Bojda, samo 20 % ljudi uživa pri svojem delu. Jaz si ne predstavljam, da bi počel nekaj, v čemer ne bi užival. Nekoč so me na prireditvi Inženirji bomo vprašali, kaj menim o svoji službi. Čisti užitek, je bil moj odgovor že tedaj. Nikakor to ne pomeni, da ni težkih dni, da je stalno tako. A vendar je večino časa tako, in to je tisto kar odtehta. Verjetno je bila moja prelomnica eden od mnogih seminarjev, ki sem jih v svojem dosedanjem času poslušal. Mimogrede, vsak seminar, naj bo še tako brezvezen, lahko da nekaj. Nikoli ne dobimo neposrednih rešitev, to je utopija. A, če smo z glavo pri stvari, potem bomo dobili idejo, ki bo temeljila na nečem, kar bo govoril predavatelj. In še moj nasvet. Udeležite se vseh seminarjev, katere vam omogočijo. Vseh, in ponovno poudarjam, če so še tako brezvezni. Pa nikoli niso. Če ne drugega, spoznamo nove ljudi, dobimo nova poznanstva. Da se vrnem k prelomnici. Na enem od predavanj, ki jih je organiziralo podjetje, je bilo rečeno. »Kdo me lahko spravi v slabo voljo? Kdo? Nihče, prav nihče, razen sam sebe.« In to mi je dalo misliti. Ali je to res tako? Danes lahko rečem, da je to res tako. Z malo treninga možganov, ponavljanjem tega kar sem slišal, lahko danes rečem, da to povsem drži. Ljudje točno vedo, da če želijo imeti mišice, morajo trenirati. A tega ne povezujejo enako z možgani, s svojo miselno kondicijo. Tudi možgani rabijo trening. Treba je vložiti delo. Menite, da mi je pisanje sprva bil užitek. Komaj sem se zbrcal in začel. Pri komaj četrti črki, bi že rekel, da je užitek deliti misli z vami. V osnovi pišem zaradi sebe, da izboljšam tudi ta del. Če vmes še koga privabim, mu pomagam kakor koli, še toliko bolje.
Mentalno zdravje je bistveno bolj pomembno, kot ljudje mislijo. Šele, ko zbolimo, to zares dojamemo. In vse se začne pri našem mentalnem zdravju. Moj mentor je vedno poudarjal, da ko zbolimo, vse napore telo usmeri v to, da se pozdravi. Takrat nismo pravzaprav sposobni imeti odnosov z drugimi ljudmi. Enostavno nismo. Ležimo in se smilimo sam sebi. Zato, ko smo zdravi, usmerimo energijo v to, da drugi ne zbolijo, da so zadovoljni in se počutijo dobro v naši družbi. To bi morala podjetja delati. V bistvu je edina in glavna naloga vsakega vodje, da so njegovi zaposleni zadovoljni. Njegova glavna vrlina na drugi strani je, da zna prepričati svojega šefa, da nekaj rabi. Zato sem sam potreboval kar nekaj časa. Nekako sem bil porinjen v vodo. Brez izkušenj, brez znanja o vodenju. Težka prva leta so to bila, kar se tiče vodenja. Prevečkrat menimo, da ljudje znajo voditi, da imajo ta znanja. A vendar se ne rodimo s tem. To so svoja, čisto drugačna znanja. Meni je sicer pomagalo, da sem strokovno poznal vse in me ni lahko naplahtati. To je pomagalo, da so me zaposleni dojeli kot vodjo. A prvi korak moramo storiti mi sami. Da sami dojamemo, da smo vodja. To ni enostavno. Ukazovanje pač ni vodenje. Ni in pika. Ukazovanje privede do nezadovoljstva. Že kot otrok ste rabili neke vrste stimulacije, da ste neko delo opravili. Kar sem se v vseh letih naučil, je eno dejstvo. Grožnja brez kazni je nagrada. Razmislite. Otrok pri svojih petih letih v trgovini s staršem. Na vsak način želi liziko (ali karkoli drugega). Ker mu starš tega ne želi kupiti, otrok začne z izsiljevanjem. Začne se dreti ali jokati. Ker vam ni prijetno, mu zagrozite, da če ne bo priden, ne bo dobil lizike. A otrok vztraja, ker ne razume sveta kot ga mi odrasli. In še naprej izsiljuje. Opomnite ga enkrat, dvakrat, petkrat. Nato mu kupite liziko, da bo mir. Kakšno sporočilo ste dali otroku? Slabo. Moj nasvet. Ne pustite se izsiljevati. Tako ali drugače. Ljudje vas bodo cenili, če boste imeli jasna načela, ki se ne spreminjajo. Nikakor ne želim povedati, da so grožnje pravi način, a vendar se prej ali slej soočite s temi situacijami. A zgolj spomnite se zgodbe otroka v trgovini. Vsi smo že to doživeli ali bili poleg. Vsi.
V svoji karieri lahko rečem, da sem imel srečo. Čeprav pravzaprav ne verjamem v srečo. Ta je precenjena. Ker kaj je sreča? Saj niti ne znate razložiti prav dobro. Sreča pride s trdim delom, ki vodi v zadovoljstvo, v tisti občutek, da vas cenijo, da ste pomembni, da se ljudje lahko zanesejo na vas. Sreča pride z odgovornostjo. Naučiti se nekaj, kar danes še ne znam. Meni zadnje čase veliko zadovoljstva prinaša prenos znanja na druge. Da lahko delim svoje izkušnje. Plemenitenje, kot rečem. Ko nekomu pomagaš, da sam pride do rešitve. Ne, da mu daš rešitev. Ljudi je treba naučiti ujeti ribo, ne jim dati ribe. Če razmišljaš ob tem kar počneš, se naučiš. Nekoč sem slišal nekoga, ki je dejal: »Dober delavec bo doma razmišljal, kaj bo počel v službi in ne obratno, v službi razmišljal kaj bo počel doma.« Zame je vsako delo častno delo. Vsak mora opraviti svoj del naloge, sicer prej ali slej zazeva luknja. Vse preveč je nespoštovanja do določenih del. Biti čistilka je ravno tako častno kot biti vesoljski inženir. Kdo pa mislite, da temu istemu vesoljskemu inženirju očisti toaleto? Kdo mu odpelje smeti? Kdo mu zamenja vodovodno cev? Zakaj nekateri pričakujejo, da bodo ljudje spoštovali njih, oni pa tegi niso sposobni. Največ povedo o sebi. O svoji omejenosti. In teh ljudi se je za bati. Tem ljudem je potrebno povedati, da niso edini na tem svetu, ki so nekaj naredili. Oziroma, da to kar delajo, je slabo.
To ne velja samo za ljudi na položajih. Velja tudi obratno, za ljudi v proizvodni. Pogosto slišimo »oni tam zgoraj«. Že sam stavek je meni zelo zanimiv in žaljiv hkrati. Pisarne so res normalno »zgoraj«. Iz čisto preprostega razloga. Ker je sebe veliko lažje nesti gor, v nasprotju s stroji ali materialom. Obratno, to da so zgoraj, ne pomeni, da so bolj pomembni. Res je, da so bili verjetno nekoč pripravljeni prevzeti večjo odgovornost. Biti vodja ne pomeni manj dela, pomeni več dela. Samo poskusiti je potrebno. Sam nimam pisarne in se nahajam sredi našega osnovnega procesa. Ker želim imeti vsaj občutek, kaj se dnevno dogaja. Če že nisem več sredi tega dogajanja. Da čutim naš utrip. Če smo že pri življenju. Oni tam zgoraj so pogosto označeni kot tisti, ki ne delajo nič ali malo. Ki ne delajo prav. Ki niso vredni, da so tam zgoraj. Omogočite tem ljudem, da začutijo, kaj pomeni biti tam zgoraj. Naj en dan ali en teden ali bolje en mesec opravljajo vse vaše naloge. Naj prevzemajo vaše odgovornosti. Bo hitro jasno, da njihovi stavki nimajo prave osnove. Nekoč me je zaposleni (sedaj že bivši) vprašal, zakaj je dobil tako slabo mesečno oceno. Sem mu objasnil lepo na široko in dolgo. A se ni strinjal z menoj. Veste, da statistično moški v povprečju sebe bolje ocenjujemo, kot v resnici smo, in obratno ženske sebe ocenjujejo slabše. Predlagal sem mu, da naslednji mesec on napiše ocene za vse zaposlene namesto mene. Do tu se je strinjal. Ampak, ko sem mu dejal, da bodo vsi vedeli, da bo ocene napisal on, mu to ni bilo več tako zelo všeč in je dejal, da se potem on tega ne gre. Saj ne bo nič drugače. Tudi sicer vsi zaposleni vedo, kdo napiše oceno, ko jo napišem jaz. Zanimivo. Kako malo odgovornosti smo ljudje na splošno pripravljeni prevzeti. Najmanj kot je možno. Ljudje smo pravzaprav lene živali (ne dobesedno). Tudi sam se prištevam k bolj lenim, kar se tiče fizičnega dela. A mentalno veliko razmišljam o raznoraznih stvareh. Ko nekaj bolje razumeš, je veliko lažje. Razumevanje drug drugega je večinoma razlog za »oni tam zgoraj«. Zato ljudem dajte informacije, pokažite jim kaj delate in razumeli vas bodo bistveno hitreje kot sami mislite sedaj.
Primož
Naslednjič, 17. april 2024, ETALON