Č kot ČLOVEK / OSEBJE
19. 03. 2024
A, če res dobro poslušamo, bodo možgani sami od sebe analizirali, kaj govorec govori in izraža, in misli bodo prišle same od sebe. Poskusite. Ne boste verjeli, da bodo vaše misli čiste kot še nikoli. Vse bo jasno. Ne prvič, drugič ali tretjič. To je trening, kot vse drugo se je potrebno naučiti s treningom. Naučiti se opazovati in poslušati globoko, z vsem kar imate. To je težko, res težko, sploh vedno, ob vsaki priložnosti. Kaj ne moremo smatrati kot pogovor, najbolje opiše naslednja prispodoba. Dve osebi se srečata, in prvi pove: »Moja mama je v bolnici.«, pri čemer drugi brez okrevanja odvrne: »Ne boš verjel, moja tudi«. To ni pogovor. Je bolj podobno tekmovanju. Kdo je boljši. V tem primeru je to res absurdno do konca. Ker nihče ni boljši, oba sta na slabšem. Tako poteka velika večina pogovorov. Ne pričakujte, da vas bodo drugi poslušali, če sami niste pripravljeni storiti točno to.
Ljudje zelo vehementno govorijo o določenih temah. Iskrenost je ena takih. Vsi takoj odvrnejo, da želijo iskrenost. Ampak, ali ste jo sami pripravljeni udejanjiti. Ker, če ne, ne pričakujete tega od drugih. Ne bo šlo. In še pomembneje, ali ste jo pripravljeni sprejeti? Dejanja kažejo drugače. Ravno obratno. Menim, da večina ljudi raje živi v pravljici, kot da jim nekdo pove stvari kot so. Ker lažje je živeti v laži, kot sprejeti resnico. In potem bežijo. Bežimo. Nekateri začnejo teči, drugi jesti, tretji piti, kaditi. Vse to je na nek način bežanje, bežanje od iskrenosti, od resnice. Ki velikokrat boli. Nas prizadene. Bolje nam je brez resnice, brez iskrenosti. A je še vedno resnica. In prej ali slej, bo ta udarila. Kasneje se bo to zgodilo, težje bo. Prijatelji so zato, da nas “brcnejo”, ko je to potrebno. Ko gremo predaleč, ko delamo krivico drugim, ko jih blatimo, žalimo ali silimo v nekaj, kar sicer sami nebi nikoli dopustili drugim, da delajo nam. Zakaj to delamo? Kaj imamo od tega? Razlogov je veliko, zato se bom poslužil prispodobe z navodili. Nismo imeli pravih navodil. Še bolj boleče je, zakaj nas nihče ne ustavi? Zakaj tiščijo glavo v pesek? Mogoče rabimo samo pomoč. Nekoga za pogovor. Nekoga, da bi nas poslušal. Nenazadnje, ljudje to delajo kot poklic. Urediti si je treba svojo glavo, svoje misli (svoje podstrešje).
Marsikdo ne zna pogledati dlje od svojega nosu. Bistvo predhodnega zapisa je, da si ljudje pogosto ustvarijo določeno mnenje o neki stvari in ni ničesar in nikogar, ki bi to mnenje spremenili, četudi je milijon argumentov proti. Sam sem zelo načelen človek, a ko so na mizi argumenti, znam spremeniti svoje mnenje. Nerad sicer govorim o nečem, kar ne poznam, kar ne poznam dovolj. Niti nočem imeti izrazitega (svojega) mnenje, ker bi lahko to napačno vplivalo na ljudi, ki o tem sploh nimajo mnenja. Rad govorim o dejstvih. V prejšnjem mojem razmišljanju sem govoril o kalibraciji, ki je eno samo dejstvo. Verjetno je tudi to razlog zakaj tako. Vedno tudi dvomim o vsem. Zakaj bi verjel vsemu, kar je napisano ali povedano. Ljudje lažejo. Ne boste verjeli, ampak res lažejo. Dvom je sicer osnova vseh meritev. Meritev je dvom. Na koncu sicer da rezultat, a v procesu merjenja je vedno dvom. Če dvomiš o vseh elementih, ki nastopajo pri meritvah, imaš te elemente pod nadzorom. Torej veš, kakšni so in zato bo rezultat v tem primeru dober. To, kar delaš, velikokrat odraža tvoja razmišljanja. Način razmišljanja. Saj preživimo kar velik del svojega življenja v poslu. Če ga približno četrtino prespimo, ga le nekaj manj preživimo na poslu. To daje velik pečat, kdo in kakšni smo.
Vedno me je zanimalo, kako se ljudje obnašajo in zakaj je tako. Pogosto opazujem ljudi in analiziram njihovo obnašanje. Je primerno okolju, sogovornikom, vzdušju? Vem, ni lepo opazovati ljudi, a le tako lahko potešim svojo radovednost v povezavi s psihologijo. Psihologija mi namreč pomaga v poslu, pri vodenju, pri moji odgovornosti. To, kar opažam, žal ni spodbudno. Vsaj za mene ne. Sploh ne. Mladih ne zanima več veliko. Samo, kako bodo uživali. Ni več radovednosti. Ni več občutka za soljudi. Samo kako bodo oni, kako se bodo zabavali, kje bodo uživali. Jaz, jaz, jaz. Sploh ni več debate, ni pogovora o stvareh, ki so pomembne v življenju. Kje si kupil to? Kje si kupil ono? Res pomembno. Jaz včasih kupim več parov čevljev istočasno, samo zato, da ene ne uporabim leto ali dve, da nihče slučajno ne nosi enakih čevljev. Verjetno zato, ker želim biti drugačen. Ne da bi želel izstopati, a nikakor ne želim biti kopija. Zato verjetno pogosto grem dlje v debati. Nekako nasprotujem (izzivam, če želite). Želim vedeti, zakaj je tako. Kaj privede do nekega stanja. Dejanski razlog, ki je velikokrat skrit globoko in ni na pladnju. Pet krat zakaj je odlično orodje za pravilno razumevanje. Seveda najprej moraš poznati dejstva, in ne kar govoriti, kar meniš, da je prav. Pozabi svoja ideološka prepričanja. Predpostavke so vir največ napak. Vedno. Vse take stvari te nauči posel. Če le želiš videti (brati) in slišati (poslušati). Učiti se. Razumeti.
Vedno, ko se vprašate zakaj je nekaj tako kot je, se vprašajte, kakšen je interes vseh vpletenih (deležnikov). In teh je lahko res veliko. Nekateri so skriti zadaj in se jih na prvi pogled ne vidi. Analiza vplivov na merilno negotovost, ki nastopa pri vsaki meritvi, je zelo podobna iskanju deležnikov. Teh podobnosti je res veliko. Nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled. Vsi smo se že kdaj razburjali, ko so nam prekopali ulico. Po navadi večkrat. V zelo kratkem času. Ste se kdaj vprašali zakaj? Kakšen je interes vpletenih, da kopljejo večkrat in ne vse hkrati? Projektant in izvajalci imata interes, da se projekt dela večkrat in ne kot en sam skupen projekt. Potem je upravljalec ulice (občina), ki ima izvajalca za izvedbo zapore in spet ista pesem. Župan ima rad kilometre asfalta. In še bi lahko drobili stvari. Na koncu ostanete samo vi, ki živite na ulici. Samo vi imate dejansko interes, da se koplje samo enkrat, nihče drug zares popolnoma nima interes, da se koplje zgolj enkrat. Žalostno, a resnično.
Sam v poslu zasledujem načelo, da je vsak posameznik pomemben, a nič ni večje od organizacije. Ta ima tradicijo, ta ima znanje. In znanje so ljudje, so preteklo delo vseh, tudi bivših zaposlenih. So razmišljanja vseh, ki so kadarkoli sodelovali z organizacijo. Mi res ne znamo s tradicijo. Vse, kar je naredil predhodnik, je treba povoziti, je treba zbrisati, je treba izničiti. Ni vselej tako. A vendar samo približno tretjina organizacij preživi prenos na naslednjo generacijo. In samo nekaj odstotkov na tretjo generacijo. Zakaj? Velik delež bi pripisal dejstvu, da se novinci želijo dokazati takoj. Vse na novo. Ni potrebe. Nekdo pred nami je ustvaril nekaj, kar je danes najbolje, kar znamo. Boljšega ta trenutek ni. Zakaj to porušiti? Bolje je graditi na tem. Negovati vse to, kar je pripeljalo do sem. A kljub temu nihče ni nezamenljiv. Vsaj tako se ne sme počutiti, ali razmišljati, delovati. Ker sicer bo zabredel v svojem jazu. Organizacija se začne dobro razvijati, ko si mnenja nasprotujejo. Ko imamo več mnenj, ker le tako lahko izberemo najboljše v danem trenutku. In to ni nujno najboljše oziroma se lahko izkaže za napako. Zgodovina je najboljša učiteljica, slišimo pogosto. Jaz temu pravim tradicija. Ker ta pomeni skupek znanj in veščin, ki jih organizacija ima. Ki so skrita v ljudeh. Samo izvabiti jih je potrebno iz njih, da jih bodo uporabili.
Pametni ljudje v poslu niso tisti, ki so sami najbolj pametni. Ampak tisti, ki imajo pravo ekipo. Pametno ekipo. Izbira ljudi v poslu je pomembna. A tu nimamo tradicije. Ne znamo tega početi. Vse preveč prepuščamo naključjem. Sistemski pristopi k izbirnemu procesu so ključni. Vsak človek je lahko uspešen. Če je motiviran in dela, kar mu je všeč. Če uživa. Razgovor je še en primer, kjer ljudje niso iskreni. Samo, da bi dobili službo. Kar nekaj jih že na razgovoru ve, da jim služba ne bo ustrezala. Tega res ne razumem. Biti nezadovoljen od prvega dneva. Ali celo že prej. Z muko vstati vsak delovnik. Zakaj? Zakaj bi si to počeli. Bi želeli, da vas vsak dan nekdo zjutraj zbudi tako, da vas s kladivom po prstu? Saj bo učinkovit način bujenja, ampak vseeno tega ne bi počeli. Nikakor ne. Zakaj pri očitnih stvareh ne, pri ostalih da? Zato, ker moram. Saj dobro vemo, kaj zares moramo. Razumem, da včasih v življenju ne gre drugače. A vendar, kaj ti ljudje naredijo, da bi bilo drugače? Se res trudijo? Ali čakajo, da bo bolje? Samo od sebe ne bo. Ne bo. Brez muje se še čevelj ne obuje.
Mladi ljudje so pogosto neučakani. Sam pravim, da za vse stvari obstaja čakalnica. Tam, kjer čakaš, da te obravnavajo, da te opazijo. Če se trudite in delate prave stvari, vas bo prej ali slej nekdo opazil in vam ponudil to kar si zaslužite. Takrat je čas za neučakanost, točno takrat in nikoli več. V tem trenutku morate pokazati svojo največjo ponižnost. Svojo največjo pripravljenost dati še več. Se učiti in učiti še več. Vsi tisti, ki imate željo prevzeti večjo odgovornost, bodite takrat pripravljeni. Jaz se imel samo pripravljenost, nikakor pa nisem bil pripravljen. Bil sem ob pravem času na pravem mestu. Sreča? Ne verjamem v to. Bil sem tam, ker sem si vedno to želel. A želja ni dovolj. Je samo vstopnica. Treba se je učiti in delati na sebi. Tudi trud in delo nista dovolj, če se trudite in delate napačne stvari. Če pač preložite drva iz enega kupa na drug kup, ste opravili delo. Je bilo smiselno? Dobro vprašanje. Kaj so prave stvari? Nimam odgovora. Prave stvari pač. Če bi to vedel, bi bil …
Primož
Naslednjič, 3. april 2024, DELO