B kot BITI (to BE)
21. 02. 2024
Ste se kdaj vprašali zakaj vse to? Zakaj se je neko področje razvilo tako kot se je? Verjetno z razlogom. In tudi meroslovje se je razvilo z razlogom, kot potreba. Za lažje trgovanje. Podobno kot denar. Kako zanimiv mi je list papirja na katerem je napisano 100, in ljudje kar verjamemo, da je to vredno 100 evrov. Ker je tako dogovorjeno. In zelo podobne so stvari v meroslovju, standardizaciji in še kje. Gre za dogovor, najboljši dogovor, kot ga trenutno imamo. Zato se nenazadnje tudi strokovna področja razvijajo, spreminjajo. Ker prihaja do novih spoznanj, novih ugotovitev, novih odkritij. Standardi se spremenijo glede na ugotovitve iz trga, če lahko temu tako rečemo. Vsakih 5 oziroma 10 let (lahko tudi že prej, če pride do sprememb bistvenih okoliščin) se pri vsakem standardu pregleda povratne informacije, kot jim strokovno navadno rečemo. To so v bistvu vse informacije, ki pridejo do lastnika standarda iz strani uporabnikov tega istega standarda. Na podoben način bi morala delovati vsaka organizacija, vsaka najmanjša celica družbe, kateri koli sistem.
Človek ima dve ušesi in dvoje oči ter ena usta. Torej mora bolj slišati in opazovati kot narekovati. Statistično samo 20% govoriti, 40% poslušati in 40% gledati (kako prikladen je Pareto 20:80). Torej, če bi vsi poslušali (in slišali) kaj nam drugi govorijo, in to upoštevali v prihodnosti, kakor koli že, bi se verjetno izboljšali. Stalne izboljšave pri vsem (najprej pri sebi seveda), so bistvo vsega. Nasprotno dandanes ljudje želijo(mo) spreminjati druge. To pač ne gre, saj niti sami ne želimo, da nas spreminjajo drugi. Drži. Ko gre za nas same, nam je to povsem jasno, saj prizadene nas. Ko to poskušamo, in dejansko delamo, drugim, ne razmišljamo o tem ali bomo prizadeli drugega. Človek se mora spreminjati sam sebe, in nihče drug ga naj ne. V kolikor ima človek dovolj tehten razlog, dovolj logično razlago (dobra navodila če hočete), se bo spremenil, se bo prilagodil, In to prekleto hitro. Interes, interes je bistven.
Človek nekaj ne stori iz dveh razlogov. Ali noče, ali nima dobrih navodil. In mislim, da je večinoma razlog številka dve. Ni dovolj dobrih navodil. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Kakor koli obračate, ljudje so pripravljeni delati, a če nimajo jasnih navodil, potem pač ne. Tako enostavno. Navodila seveda ne pomenijo samo navodila v točno tem smislu besede, ampak najširšem smislu. Tudi v psihološkem smislu. Zavedanje, smisel, pomembnost, odgovornost, itd. To so navodila, ki jih človek rabi, da bo svoje delo opravil. In na koncu je še eno od najmočnejših čustev, ki ji človek ima. In to je pričakovanje. Kdaj ste nazadnje nekomu, od katerega nekaj pričakujete, povedali jasno, podrobno, smiselno. Kdaj? Danes od ljudi pričakujemo, da kar znajo, da vse vedo. Pa ne. Ker niso imeli navodil – beri želje ali priložnosti se naučiti. Nihče jim jo ni dal, ko bi bilo to potrebno. V mladih letih. Osnovna vzgoja se zaključi zelo zgodaj (baje nekje do 6 leta). Potem je samo še učenje in piljenje malenkosti kar se tiče vzgoje.
Zadnjič sem nekje prebral, da Warren Buffett (ne da me on kot tak zanima) vsak dan prebere približno 500 strani različnih prispevkov. Kar je zanimivo, je kar je rekel na to. Da ima vsak priložnost to storiti, a vendar zelo malo ljudi to dejansko stori. Si predstavljate koliko znanja bi imeli, če bi to dejansko počeli vsak dan. Sam bi celo rekel, da je njegov uspeh povezan s tem dejstvom. In, če je, potem je znanje dejanska sila, ki omogoča vsakemu, da postane uspešen. Če le to želi. Opažam, da ljudje nimajo posebne želje po tem. Tudi sam, daleč o tega, da preberem 500 strani vsak dan. Me pa zanima marsikaj. Na eni od prvih ocenjevanj s strani akreditacije sem se počutil precej nebogljenega, ker pač nisem imel dovolj strokovnega znanja. Mogoče je moje ne spanje dneve pred prvimi presojami povezano prav s tem dejstvom. Verjetno res. Zato sem si takrat zabičal, da tega ne bom nikoli več dopustil. Da me ima nekdo za norca. Ne da je to ocenjevalec hotel ali počel, vsaj ne namenoma. Ampak jaz sam sem se tako počutil. Zato je to od takrat moja sila, ki me žene naprej. Sila, ki mi ne da miru, da nebi prebral še nekaj. Da ne bi poiskal dodatne literature o točno tej temi. Danes, pri vsej tej tehnologiji, to res ni problem. Seveda je ločiti zrno od prevela umetnost, a to je verjetno že tema za neko drugo razmišljanje.
Navodila. Ta suhoparna navodila. Nihče pravzaprav ne želi brati, kaj šele pisati navodil. A sam bi dejal, da se ob pisanju največ naučiš. Od sistema pisanja, da bo le ta razumljiv tudi ostalim, do logičnih sklopov in seveda same vsebine, ki mora biti jasna, strokovna, dovolj podrobna. Koliko je dovolj podrobno, je pogosto vprašanje na katerega naletim. Moj odgovor je preprost. Dovolj dobro! Kar je tudi eno od mojih splošnih vodil. Karkoli opravi dovolj dobro. Koliko je dovolj dobro. Odvisno od pričakovanj, tistega ki je odjemalec (kupec če želite). Tistega, ki bo to uporabljal za vami. Pri procesu je to celo najbolj pomembno. Nikoli ne kažite na predhodnika, kaj niste dobili od njega. Ampak pomislite, kaj morate dati naslednjemu v procesu, da bo stvar potekala kar najbolje. Tega razmišljanja je vse premalo. Vsi samo s prstom kažejo(mo) kaj je predhodnik naredil narobe. Le malo ljudi pa razmišlja kako narediti stvari boljše, da naš naslednik niti ne bo imel argumenta, da bi kazal s prstom na nas. To bi moral biti smisel vsega. Imate še vedno vprašanje koliko podrobna morajo biti navodila? Dovolj dobra.
Sam poskušam v pisanje navodil vključevati vse deležnike, vse uporabnike. Čeprav se ne slepim, da ljudje dejansko berejo navodila. Kdaj ste nazadnje kupili aparat in dejansko prebrali navodila? Doma, ne v službi! Po raziskavi ene od ameriških univerz, bi porabili 7 let svojega življenja, če bi prebrali vsa navodila in ves drobni tisk. Kako zdaj? Navodila da ali ne? Ko govorim o navodilih, to niso samo in zgolj pisana navodila. Ampak tudi vsa ostala navodila. Kultura če želite. Način delovanja. Tudi to so navodila. Saj na koncu veliko ljudi zna opraviti neko opravilo. Verjamem celo, da večino kar dobro. A vendar se pri nakupu vedno odločate za nek izdelek. Kaj je podlaga vaše odločitve? Verjetno ne neka navodila. Nekaj kar vam izpolnjuje pričakovanja. Tudi to bi bil odgovor na vprašanje kako podrobna navodila. Dovolj dobro, da izpolnijo pričakovanja uporabnikov. Tistih, katerim so ta ista navodila namenjena. Zato jih vključujte v pripravo navodil. Na koncu vam niti ne morejo oporekati, da niso dobra. Saj so jih sami pomagali soustvariti. Dodatno, teh oseb ne potrebujete posebej usposabljati, ker navodila že poznajo. Niso dve muhi na en mah, ampak cela jata (ne vem sicer, če je jata pravi izraz) muh na en mah.
Slovenci imamo en kup zanimivih pregovorov. Večinoma negativnih, če lahko tako rečem. Papir vse prenese. Zakoni so zato, da se kršijo. Sta samo dva od najbolj znanih. Sam bom vedno zagovarjal, da so navodila zato, da se spoštujejo. In če niso dobra, jih je potrebno popraviti, uskladiti, urediti. Ne da se na vsak način zaobide stvari, čeprav vsi dobro vemo, da to ni najbolje. Ni pravilno. A molčimo. Slovenci smo res zanimivi kar se tega tiče. Kaj naredi Slovenec, ko dobi napotnico za specialista. Najprej pomisli koga bo poklical. Ne kam bo poklical. Tako sam opišem nas Slovence, ko me kdo od tujcev vpraša kakšni smo Slovenci. Ko me res vpraša kakšni smo. Saj ne, da je vse slabo, daleč od tega. Sicer tudi pridni nismo, kot rado slišimo od nas samih. Tudi to ni nič narobe, če se zavedamo kaj to pomeni za nas kot narod in za vsakega posameznika. Zavedanje, to je že drugo vprašanje. Človek se mora zavedati posledic svojih napačnih odločitev, je ena od zahtev enega od standardov s katerim se ukvarjam. In še kako drži. Seveda moramo najprej vedeti kaj je napačna odločitev, in kaj je prava odločitev. Navodila, kultura, navade.
Stvari se lahko zgodijo, ne smejo pa se dogajati. To je moj smisel, ko razmišljam o sistemu vodenja, o navodilih, o vsem kar potrebujem za delo in tudi svoje zasebno življenje. Če se nekaj naučim iz svojih napak (vedno se je bolje naučiti iz napak drugih, zato je smisel se stalno učiti iz zgodovine), bom jutri vedel več, znal več. In to je odgovornost. Jutri znati nekaj, kar danes še ne znam. Naše odgovornosti skozi življenje se samo povečujejo. Ko smo mladi jih praktično ni, potem prevzamemo odgovornost zase, potem za družino, nekateri za sodelavce, za organizacijo, za družbo, za okolje, za prijatelje, za sosede, itd. Samo več odgovornosti. In to bi rekel, da je dejansko smisel nas. Biti, pomeni odgovornost.
Primož
Naslednjič, 6. marca 2024, KALIBRACIJA (calibration)